Forum 571

Ste vedeli, kdo so glavni krivci za vse hujšo krizo v slovenski družbi? Prvi mož opozicije je v začetku tega tedna (Delo, 9. maja) izpostavil tri: »nekdanji funkcionarji ZK in SZDL«, »tajkunska mreža Foruma 21« in »Forum 571 ustvarjalcev javnega mnenja«. Hm. Kolikor vem, je med kandidate za funkcionarje v nekdanji nomenklaturi sodil tudi Janez Janša, tajkuni pa so ravno v času njegove vlade dosegli nesluten vzpon. Naziv Forum 571 si je leta 2007, na vrhuncu vladavine JJ, prislužilo 571 novinarjev, ki so na pobudo Blaža Zgage in Mateja Šurca podpisali Peticijo zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji, s katero so hoteli domačo in mednarodno javnost obvestiti o padcu standardov medijske svobode v naši državi. Krivda Foruma 571 naj bi bila v tem, da »z uporabo dvojnih meril ovira oblikovanje točnih ocen teh pojavov in njihovih posledic«. Kakorkoli že: teh 571 imen predstavlja večino slovenskega novinarskega ceha. Drugega nimamo. Ocena krize, ki jo »ustvarjalci javnega mnenja« podajamo, morda res ni »točna« (točno taka, kot bi kdo hotel), gotovo bi lahko bila boljša, je pa profesionalna. Upam, da Janša ne meni, da je bolj točna in profesionalna tista »ocena« družbenega dogajanja, ki so jo prinašali njegovi brezplačniki v volilnem letu 2008? Razlika med izdelki članov Foruma 571 in tistim, kar so uspeli skupaj spraviti brezimni avtorji in uredniki brezplačnikov, pa je več kot očitna.

Morda je glavni problem Slovenije prav ta: da vsako dejavnost obvladuje ena od elit, teh pa v primeru, da ne delajo dobro in prav, ni mogoče kar čez noč zamenjati. Začnimo pri gospodarski eliti, ki jo tvorijo lastniki družb in menedžerji. Prvi so do svojega premoženja pogosto prišli na vprašljiv način, a še vedno v okvirih pravil igre, ki jih je postavila politika, torej še v okviru pravne države? Lastnikov brez revolucije ni mogoče na hitro zamenjati, čez noč pa lahko lastniki zamenjajo direktorje. A tudi dobri direktorji so redki in zadovoljen je lahko, kdor jih ima. Profesor Jože Mencinger pravi, da smo lahko še veseli, da smo imeli v prvih letih po osamosvojitvi še t. i. rdeče direktorje. Ti so imeli kar nekaj vrlin: obvladali so svoj posel, večinoma niso kradli in nasprotovali so namenom nekaterih desnih politikov, da bi naša podjetja pod ceno prodali tujemu kapitalu.

Za sedanje stanje številni krivijo politično elito. A tudi te ni mogoče kar na hitro zamenjati. Običajni in pravzaprav edini demokratični način so volitve. Na njih pa v vseh strankah kandidirajo vedno isti obrazi, le malo je novih. Politično sceno slej ko prej kontrolirajo tisti, ki se imajo za najbolj zaslužne. V letih 1945-1990 so slovensko politično sceno obvladovali tisti, ki so prišli na oblast z revolucijo. Sedanjo pa si lastijo tisti, ki so se borili za državo, ki smo jo dobili pred dvajsetimi leti, njeni prvoborci. Nova imena se v tej družbi pojavijo le, če jih vanjo pripustijo stara. Tako je malo možnosti, da bi na naslednjih volitvah, predčasnih ali rednih, na listah parlamentarnih strank kandidiralo kaj več novih in obetavnih imen.

Dogajanje torej obvladujejo »forumi«, gospodarski, politični, medijski, kulturniški, zdravniški, znanstveni, cerkveni, prosvetni … Problem pa je v tem, da se vsak od forumov krčevito oklepa področja, ki ga pokriva, in v svoje okrilje pripušča le tiste posameznike, ki so mu povšeči. Problem je najbrž tudi v (ne)učinkovitih mehanizmih izbire. Politika – forum, v katerem je malo poklicanih in veliko izvoljenih – je morda v tem oziru še najbolj učinkovita, saj mora najmanj vsaka štiri leta na volitve …