Bil je njena prva ljubezen

Besedilo: Anka Bulovec
Kategorija: Prosti čas / ponedeljek, 9. maj 2011 / 06:00

Antonija in Janez Smrekar sta slavila zlato poroko. Kot pravita, je bilo praznovanje prečudovito in nepozabno.

Poznala sta se že v mladosti, saj sta oba Kamnogoričana. Antonija je najstarejša izmed petih otrok. Najprej so stanovali v vasi pri lipi, nato pa so se leta 1947 preselili na pobočje nad Kamno Gorico v župnišče pri cerkvi Svete Trojice, kjer so jih sprejeli odprtih rok. Mati je bila namreč cerkvena pevka. Janez pa je stanoval nižje v vasi, na številki 16 in je bil najmlajši izmed devetih otrok. Ljubezen se je spletla leta 1954, ko je Janez prišel iz Sarajeva, kjer je služil vojsko. Od takrat naprej sta z Antonijo neločljiva.

»Mož je velikokrat prehodil teh 112 stopnic do župnišča, kjer sem stanovala,« pripoveduje Antonija, »pogosto me je obiskoval tudi v večernih urah, preden je odšel na nočno delo.« Po šestih letih sta odločila svojo ljubezen priseči tudi pred Bogom. 15. aprila 1961 sta se civilno poročila v Radovljici in nato še cerkveno v domači cerkvi Svete Trojice. »Skorajda sem mislila, da s poroko ne bo nič, saj šoferja, ki bi moral priti pome, ni bilo. Takrat sem zelo jokala, vendar se je na koncu vse srečno končalo. Prevoz je le prispel, sicer z veliko zamudo. Tudi matičar v Radovljici nas je okaral, češ še pet minut bi zamudili in poroke ne bi bilo,« z nasmeškom na obrazu doda Antonija.

Janez je že kot otrok pomagal očetu pri kovanju, kasneje se je izučil za ključavničarja in dobil delo v Plamenu kot orodjar, Antonija pa je bila sedemnajst let zaposlena v tovarni Okovje in nato še sedemnajst v Iskri Lipnica. S trdo voljo in veliko odrekanja jima je uspelo zgraditi domovanje na Polju v Kamni Gorici, kjer živita še danes. Imata tri otroke. Najstarejši je Roman, mlajša Lija, najmlajši Januš pa je žal umrl, kar je družino zelo prizadelo. Imata dva vnuka.

Življenje ni bilo lahko. Lepih trenutkov je bilo ogromno, vendar sta velikokrat tudi stiskala zobe. Denarja ni bilo na pretek. Reševala sta ju ljubezen in medsebojno razumevanje – upanje na boljše.

Janez ima še danes največjo željo hoditi v hribe, včasih je bil tudi gorski vodnik, je aktiven pri gasilcih in možnarjih, Antonijo pa osrečujejo kuhanje, peka in cerkveno zborovsko petje – pri kamnogoriškem zboru je kot pevka aktivna že 55 let.

Zlato poroko si bosta zapomnila kot enega izmed najlepših trenutkov v življenju. V dopoldanskem času sta znova potrdila zvestobo na civilni poroki v Radovljici, nato ju je čakala pogostitev v Preddvoru, v popoldanskem času pa sta dahnila 'da' v cerkvi Svete Trojice, kjer so ju pričakali pritrkovalci in možnarji, ki so trikrat ustrelili v zrak. Sledila je sveta maša. Slavje so zaključili v domači gostilni Mlin. Želita si čim več časa preživeti v krogu bližnjih, pa da bi jim zdravje dobro služilo.