Ženski na čelu gasilcev

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / nedelja, 8. maj 2011 / 06:00

Larisa Bakovnik in Barbara Guzelj sta eni redkih žensk z vodstveno funkcijo v pretežno moškem gasilskem svetu. Prva je predsednica PGD Visoko-Milje, druga poveljnica PGD Bitnje. "Ustvarjava zgodovino," malo za šalo malo za res pravi Larisa.

Gasilstvo je najbolj razširjena prostovoljna dejavnost v Sloveniji, saj je po podatkih Gasilske zveze Slovenije v okoli 1300 prostovoljnih gasilskih društvih včlanjenih kar okroglih 133 tisoč Slovenk in Slovencev. In čeprav se v gasilskih društvih v zadnjih letih opazno povečuje delež žensk, ki sedaj predstavljajo že dobro četrtino vsega članstva, je v marsikaterih gasilskih društvih in zvezah še vedno ukoreninjena miselnost, da nežnejši spol ne sodi v gasilsko organizacijo oziroma imajo do žensk podcenjevalni odnos. To zastarelo miselnost pa v nekaterih sredinah vendarle že uspešno odpravljajo, tudi na Gorenjskem. Še več, ponekod gasilke že »komandirajo« moškim kolegom. Prostovoljno gasilsko društvo Visoko-Milje tako od leta 2008 vodi Larisa Bakovnik, istega leta pa so v prostovoljnem gasilskem društvu Bitnje za poveljnico, pravilneje poveljnika izvolili Barbaro Guzelj.

Barbara se je bitenjskim gasilcem pridružila pri svojih osemnajstih letih. »V društvo sem se včlanila bolj iz radovednosti, na povabilo kolegice. A me je gasilstvo hitro osvojilo in sem kmalu postala mentorica mladine, kasneje sem bila tudi predsednica komisije za članice. Ko pa je stari predsednik PGD Bitnje zbolel in ga je na vrhu društva zamenjal dotedanji poveljnik, so me naši gasilci nagovorili, naj jaz prevzamem funkcijo poveljnika. Na začetku sem imela nekaj strahu, saj ima poveljnik vendarle precejšnjo odgovornost, a je hitro steklo. Že prvi teden sem tako vodila prvo intervencijo – iskanje pogrešanih treh otrok, ki se je srečno končala, saj smo vse tri našli žive in zdrave,« se Barbara spominja svojih prvih gasilskih korakov.

Larisa se je pred enajstimi leti visoškim gasilcem pridružila zaradi svojega moža. »Mož je gasilec že od malih nog, pravzaprav je vsa njegova družina predana gasilstvu. Nikdar nisem mislila, da bom kdaj prostovoljna gasilka, saj sem na Visoko prišla iz Kranja kot zaprisežena meščanka. Na začetku se nisem aktivno vključila v delo društva, sem pa gasilcem priskočila na pomoč, kadar so me potrebovali. Ko je leta 2008 dotedanjemu vodstvu potekel mandat in ni več kandidiralo za naslednji mandat, se je bilo treba na hitro dogovoriti, kako naprej. Vodenje društva je tako prevzela mlajša generacija, jaz pač funkcijo predsednice, dokler naši mladinci ne pridejo v primerna leta za vodenje društva,« pove Larisa.

Naši sogovornici pravita, da večjih težav s stereotipnim prepričanjem, da ženske ne zmorejo voditi gasilskih društev, nista imeli. »Saj je bilo na začetku nekaj pomislekov, predvsem pri starejših članih, češ kako pa bo ženska vodila gasilsko društvo, a mislim, da so ti pomisleki že zbledeli, saj smo v zadnjih dveh, treh letih kar precej naredili. Mislim, da sem dokazala, da ženske zmoremo zelo dobro voditi tudi gasilsko društvo. Eden mojih največjih dosežkov pa je, da smo po 54 letih v društvu spet formirali ekipo članic,« razmišlja Larisa. S podobnimi začetnimi pomisleki se je spopadla tudi Barbara, ki pa sedaj prav tako ne čuti nobenega podcenjevanja pri svojih (podrejenih) kolegih: »Je pa res, da me na gasilskih srečanjih po Sloveniji nekateri tudi trikrat zapovrstjo nejeverno vprašajo, katera je moja funkcija.«

Obe sogovornici sta prepričani, da gasilke v gasilsko društvo vnesejo nov, svež veter, dodatno energijo, drugačen pogled. »Vse to je za društvo samo pozitivno in mislim, da se tudi moški tega zavedajo. No, res pa je, da nas še vedno zelo radi uporabijo za pripravo hrane in strežbo po kakšni vaji. In če ne drugega, vsaj ni vedno na jedilniku klasična gasilska jed – klobasa,« se pošali Larisa. Tako ona kot Barbara pa ne pozabita poudariti, da svojih nalog ne bi zmogli uspešno opravljati, če ne bi imeli v ozadju prave podpore drugih članov, ki se zaradi gasilstva ogromno odpovedujejo svojemu prostemu času. »Jaz vedno pravim, to so pa moji fantje,« doda Larisa.