Šepetalnica za veter (43)

Ni bila Magdalena, Katjina hčerka edini otrok, ki bi nosila vojno znamenje bolečega spočetja. Otrok ni nič kriv, je včasih zamomljal Lužnik, ko je videl, kako se Katja spopada s svojim bremenom z mešanimi občutki in se je včasih zasrepela v otroka z očmi, polnimi sovraštva, da je starca kar zagomazelo po hrbtu. A saj mržnja ni bila namenjena deklici, ki je s svojo radoživostjo in iskrečimi očmi spominjala na mater in je tudi Lužnikovo oko na njenem obrazu zaman iskalo sledove očeta. Ko bi vsaj vedel, kdo je bil, je včasih pomislil. In kaj bi potem s tem vedenjem, ki je še v hčerki zakopano v temnem spominu, bi ga najbrž vprašala žena. Saj ga ne bi pokončal, zlodeja. Mogoče bi lahko samo ozdravil hčerko, odstranil iz njene duše bolezen, da ne bi padala v stanja otožne otrplosti, ki so jo spremljala do konca življenja. Takrat je za nekaj dni obležala v postelji in strmela v prazno. Nihče ni mogel slutiti, da si je tedaj klicala iz spomina Vasilijevo podobo, leto za letom jo je nosila v sebi nespremenjeno, ni je obglodala pozaba ali zob časa, ki je Vasilija na drugi strani sveta prepredel z gubami in mu ukrivil hrbet, v njej je ostajal mlad in večen kot njena ljubezen. Lužnik jo je kdaj nagovarjal, da naj se vendarle ozre za kakšnim dedcem, bili so taki, ki so se prišli ponujat na vrata, mlada ženska je bila še vedno lepa, otrok za pravega človeka ni ovira in konec koncev je kmetija hlepela po krepkih rokah. Nekaj zdrave pameti je pri vsem skupaj treba ohraniti. Sam čez nekaj let ne bo zmogel več, odšel bo za ženo, vnukinja raste in ženska potrebuje zaščito, če že kaj drugega ne. Mogoče bi ti bilo potem laže, je pripomnil nekega večera, ko sta s Katjo obsedela pred hišo in se mu je zazdelo, da je preteklost vendarle pokopana, saj je Katja tistega dne na ves glas prepevala, učila hčerko pesmi o žanjicah in celo radostno zaplesala z njo. Česar do tedaj še nikoli ni naredila. Lužniku so od ganotja solze stopile v oči, končno je premagala zlodeja, se je v njem zganilo upanje, spet bo okušala življenje, znala se bo veseliti hčerkinega razvoja, mala jo bo potegnila v otroštvo, da bo skupaj z njo znova odkrivala svet. Ki je vendarle tako lep. Ne obstaja samo resničnost vojne, obstaja tudi resničnost planinskega cvetja. Tako je modroval Lužnik in vedno bolj razposajeno razpredal svoje misli. "Ne silite me z zakonom, oče," ga je prekinila Katja, izrekla besede tiho in odločno. Starec je zavzdihnil, hotel je vendar samo dobro, a najbrž ona ve, kaj je najbolje zanjo. Od tedaj naprej nikoli več nista govorila o tem. Čeprav se je tega večera v Katji zgodila neka sprememba. Svojega otroka je začela sprejemati drugače, nič več ni nad njo stresala neutemeljene jeze ali nezadovoljstva. Bilo je, kot da je šele tedaj polno sprejela svoje materinstvo, deklica, ki naj bi v jeseni začela obiskovati šolski pouk, je sprva z nezaupljivostjo sprejemala materino spremenjeno vedenja. Vse preveč je bila navajena, da so se izrazi nežnosti kaj hitro sprevrgli v nasprotje, mama se je spremenila v zmaja, ki je bruhal zmerljivke kot ogenj in tudi kakšna zaušnica je znala pasti, čeprav mala ni nikoli natanko vedela, kaj je ušpičila. In je včasih moral posredovati dedek, da jo je ubranil pred viharjem. Zdaj njegova posredovanja niso bila več potrebna. Katja je tudi do njega postala vedno bolj blaga in polna razumevanja do njegove starosti. Ko je umiral, je odhajal z mirom v sebi. Kajti na koncu in na začetku je vendarle samo ljubezen. Mogoče je hčerka izgubila vero in upanje, a če je prerasla lastno gorje, ljubezni ne bo nikoli izgubila. (se nadaljuje)