Praznovanje pomladi in velike noči

Kaj vam pomeni velika noč? Ker od vas, spoštovanih bralcev, v trenutku nastajanja tega zapisa ne morem dobiti odgovorov, povzemam tiste, ki jih v svoji monografiji Praznovanje pomladi in velike noči navaja ugledni slovenski etnolog, kulturni in umetnostni zgodovinar, publicist Damjan J. Ovsec. Gre za anketo iz leta 1997 (poldrugo desetletje pozneje odgovori najbrž ne bi bili bistveno drugačni), v kateri so na vprašanje, kaj vprašanim pomeni velika noč, dobili naslednje odgovore: družinski praznik (46,3 odstotka), spomin na Kristusovo vstajenje (19,2 odstotka), tradicijo (16,5 odstotka), praznik pirhov, potic, šunke in hrena (4,3 odstotka), prihod pomladi (2,3 odstotka), priložnost za duhovno prenovo (0,5 odstotka), »druge razloge« (3,8 odstotka), ničesar (6,5 odstotka), sploh ne vedo, za kaj gre (0,7 odstotka). Velika noč torej nekaj pomeni kar 92,9 odstotkom od vprašanih. In če še sami malo pokomentiramo: večini pomeni velika noč navezavo na izročilo, bolj na kulturno dediščino v širšem smislu kot na strogo versko vsebino; tisti, ki jo »izrabijo« le za kulinarične užitke ali se delajo, kot da je ni, so v zanemarljivi manjšini.

»Velika noč je v krščanskem svetu najpomembnejši in najstarejši verski praznik, ki je bil tudi na Slovenskem, podobno kot drugod, vedno tudi ljudski (pomladni) praznik. Z njim so bili pač trdno povezani ljudsko verovanje, šege, stare navade, predstave in pojmovanja, ki so v dobršni meri preživeli in se, predvsem na podeželju, ohranili do današnjih dni. Ob cerkvenem obredju, ki je povezano s svetopisemskim izročilom, pa tudi z raznimi izrazi samosvoje ljudske pobožnosti, se je do danes ohranilo tudi veliko arhaičnih prvin, ki spremljajo velikonočno obdobje. Ob mlajših krščanskih simbolih so namreč nekateri velikonočni izjemno stari in hkrati univerzalni (povezani z miti), drugi so splošno indoevropski, zato ni mogoče trditi, da so samo velikonočni ali morda celo samo slovenski. Lahko pa govorimo o močni tradiciji tega praznika, ki se je pri nas, še posebej v preteklosti, na takšen ali drugačen način dotaknil skoraj vsakega … Vendar se je 'duh' praznovanja velike noči tudi zunaj cerkva in med ljudmi različnih svetovnih nazorov ohranil do današnjih dni in se zaradi demokracije in novih pogledov na svet marsikje celo okrepil.« Naj torej živi staroslavni in povezujoči duh velike noči!

Knjiga D. J. Ovsca je res prava velikonočna monografija, s široko razpredeno vsebino in bogato ilustrirana. Širina njenega zajema je razvidna že iz kazala, iz katerega navajamo le naslove poglavij, od katerih je vsako še nadalje razčlenjeno: Velika noč med arhetipom in mitom, O pomladi, Datiranje velike noči in koledarji, Časovni okvir velikonočnih praznikov, Pepelnica – začetek velikega posta, Velikonočni post, Postne pobožnosti, Cvetna nedelja, Procesije in pasijoni, Veliki teden, Velika sreda, Veliki četrtek, Božji grob, Veliki petek, Velika sobota, Velikonočna jedila, Blagoslov hrane, Jajce kot arhaični simbol, Pirhi, Velikonočni zajec, Velika noč, Velika noč v Ljubljani, Velikonočne voščilnice, Velikonočni ponedeljek, Skupna evropska dediščina velike noči. Posebno poglavje o veliki noči v našem glavnem mestu potrjuje dejstvo, da je avtor izpričan in ponosen Ljubljančan. Da je strokovnjak za te reči, je razvidno iz dejstva, da je knjigi dodal razdelke Literatura in viri, Abecedno kazalo in Slikovno gradivo. In ne nazadnje: iz podnaslova knjige »Na Slovenskem in po svetu« je razvidno, da monografija ni le vseslovenskega temveč globalnega zajema, zajame tudi fenomene praznovanja pomladi v nekrščanskih delih sveta.

 

Kdor je kristjan, bi moral vedeti, kdaj je umrl prvi kristjan – Jezus Kristus? Na veliki petek seveda, a iz knjige izvemo to še bolj natančno. »Glede na to, da je bil Jezus rojen vsaj šest let pred našim štetjem, je najbolj verjeten datum njegove smrti 7. april leta 30. Takrat je bil star okrog 36 let, s tem pa odpade posebna simbolika 33 let, ki sicer velja za 'Kristusova leta'.« Dan je torej znan (7. aprila 30), kaj pa ura? »Kristus je umrl ob deveti uri (Mr 15,34), to se pravi okrog treh popoldne. To pa je bilo takrat, ko so znotraj tempeljskega obzidja klali velikonočna jagnjeta. Verjetno je prav ta istočasnost spodbudila apostola Pavla, da je zapisal: 'Kristus, naše pashalno jagnje, je bil namreč žrtvovan' (1 Kor 5,7). Smrt je nastopila, kot kaže, v razponu treh ur zaradi zadušitve, kar, denimo, potrjujejo tudi dachavske žrtve, ki so jih v taborišču mučili tudi s križanjem. Muke so bile nepopisne.« Spomnimo se tedaj tudi na veliki petek 2011 s primernim zadržanjem nepopisnih muk teh žrtev, tako Kristusa kot vseh drugih, ki so umrli mučeniške smrti.