Šepetalnica za veter (42)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. april 2011 / 06:00

Katja se je vsaj za nekaj časa zavedla šele, ko jo je oče odložil na njeno posteljo. Pretekli dogodki so bili zaviti v temo, samo bolečine v telesu so ji dopovedovale, da se je zgodilo nekaj hudega. "Vasilij," je zašepetala. Lužnik, ki ji je ravnokar z mokro krpo umival obraz, se je zdrznil. On je bil torej, je zarjovelo v njem, pridušene kletvice so se pomešane s sovraštvom usule iz njega. Ne, ni bil on, je jecljala mlada ženska, on jo najbrž še vedno čaka nekje v gozdu, stiska se k smreki in napeto prisluškuje, če zavijanje vetra prinaša tudi odmev njenega zasoplega dihanja, kajti vedno je pritekla k njemu, kot da ji sledijo nevidni sovražniki in se mu kot preganjana srna pognala v objem. A zdaj je ne bo, jo je prešinilo bolj z žalostjo kot grozo, nikoli več je ne bo, ker s temi ranami na telesu in duši ne bo mogla stopiti predenj tudi, ko se bodo rane zabrazgotinile. "Kdo je potem bil ta pesjan?" je zdajci vzkliknil starec. Hčerka se bo izvlekla, ve, da bo preživela, samo da se zdani, bo poslal po dohtarja, razkužil ji bo rane in jo obvezal, očedil jo bo tudi tam, od koder mezi kri, ki je sam niti obrisati ne upa. Naj bo nedolžnim prizaneseno, kaj če je bil to noč spočet otrok, govorila mu je o njem žena v sanjah, a zakaj mu ni razkrila, da bo dete nastalo iz peklenščkovega semena. Nesrečni ujetnik je zagotovo opran krivde, končno je zagledal v hčerkinih očeh ogenj, ki ga ni hotel videti, zaželel si je, da bi ga opazil prej, da bi blagoslovil njuno zvezo, če ne gre drugače, pa naj bo ruski ujetnik, samo da bi to storil prej, preden se je imelo zgoditi to gorje. Ker potem bi bilo mogoče vse drugače. Odrešena skrivnosti bi ta nespametna ljubezen v njem vendarle našla zaveznika. Priseže, zgrabil bo krivca za vrat, izrezal mu bo srce, vrgel ga bo psom, ja, ubijal bo, čeprav nikoli niti roke ni dvignil nad nikogar, a saj nikoli doslej zlo ni zaznamovalo njegovega otroka. Zdaj razume, zakaj človek postane zver, zakaj se lahko terja zob za zob in glava za glavo. Toda zakaj gorje ni doletelo njega, mar bi ga, starca, hudiči pretepli do smrti, ga obglavili, postavili ob zid in ustrelili ali razčetverili, kakor bi jim bilo drago, samo da se ne bi hčerkino telo pred njegovimi očmi zvijalo od bolečine. Pomiri se, si je govoril, počakaj z maščevanjem, za to bo dovolj časa tudi kasneje, pokrij dekle še z eno odejo, da bo nehala drgetati, pojdi zbudit hlapca, naj on odide po pomoč, ker hčerke ne more zapustiti več kot za nekaj trenutkov. Znova izgublja zavest ali pa samo pada v spanec, pred njegovimi očmi izginja v blodnjo, ki jo sprejema kot odrešitev, saj tema požira obraz storilca, da ga bo za vedno izrinila iz njenega spomina. Nikoli ni Katja razkrila, kdo je oče njenega otroka, preslišala je vsa namigovanja, kadar se je kasneje, ko je bila tudi vojna končana, z njim pojavila v cerkvi, nikoli ni iz drobnega obraza poskušala razbrati potez njegovega očeta, čeprav je kdaj pomislila, da ji je silo storil kdo izmed vojakov. Fritzu ni pripisala tega dejanja. Nekaj zaradi tega, ker so ga z odrezanimi nogami poslali domov, še preden je popolnoma okrevala, nekaj zaradi tega, ker je spomin na dogajanje v skednju za vedno ostal zavit v temo. Mogoče je bolje tako, je kdaj pomislil Lužnik, ko je pestoval otroka, napotilo iz sanj je bilo dovolj jasno, žena ne bi hotela, da bi ravnal drugače, kot je, ko je prvič prijel dete v roke in je v njem zavriskalo, da je to tudi njegova kri. In to je konec koncev najvažnejše. Ne bo njegov rod izginil iz tega sveta. (se nadaljuje)