Bojim se, ko oči pretepa mamico (1)

Je rekla deklica in zgodilo se ni nič. Če mamica ostaja z očetom in če oče stokrat obljubi, da bo drugače, deklica zato ne bo prenehala jokati. Ni ga serviserja, ki bi to popravil. Človeška duša je poseben stroj, za katerega je premalo mehanikov. Družina je tako zapletena celica, sestavljena iz samih duš, ranjenih ali celih, bolnih ali zdravih. Če bi obstajal urad, ki bi podeljeval dovoljenja za družino, ga ne bi dobil prav vsak. Marsikdo bi ga izgubil tudi vmes, kot vozniško dovoljenje. Če bi bile bolnišnice za družine, bi bile danes polne, čakalna doba pa bi bila dolga nekaj let. Nasilje v družini je aktualna tematika. Predvsem se dobro prodaja. Za vse nas, ki smo prepričani, kako smo izvzeti iz vseh teh primerov, ki se dogajajo za sosednjim ovinkom. Da se čudimo, sodimo in zaspimo v svojih sanjah, veseli, da nismo vpleteni. Pa smo še kako vpleteni, saj smo vsi del tega sveta. Moj otrok, tvoj otrok, naš otrok. Mar je res važno, čigava deklica joče in kateri fantek se boji? Ali smo dolžni, ali je treba slišati, ali moramo videti? Ne, kar mižimo, tako je bolj slovensko. Tako ne bomo drugačni in ne izpostavljeni kakšnemu manijaku, ki nas bo čakal za ovinkom, ker smo ga prijavili. Saj v resnici tudi sama ne vem, kaj se sploh še splača. Govoriti ali molčati. V vseh zgodbah, ki jih poslušam in spremljam, manjka človeški faktor. Tisti »nekdo«, ki bi povezal ljudi, ki se vsak na svojem področju trudijo, da bi nekaj naredili. Nihče ne more reči, da se ne dogaja, da strokovnjaki ne delajo. Ker jih poznam, vem, da delajo. Vendarle med različnimi strokami ne teče rdeča nit, ni nekoga, ki bi povezoval vse vpletene. Vsak naredi svoje in da primer naprej. Ne more vendarle socialna delavka vzeti jokajočega otroka kar k sebi domov. Ali učiteljica prijaviti očeta, če ji učenec reče, da le-ta pretepa mamico. V Sloveniji imamo postopke. V postopkih pa se otroci izgubijo. Mogoče jih kdaj pa kdaj še kdo opazi, vendarle so premajhni, da bi dosegli kaj več.