Jaz (ni)sem Charlie!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: Slovenija / petek, 16. januar 2015 / 12:28

Evropa se je na pokol v Parizu odzvala z neverjetno enotnostjo, obsojajo ga tako rekoč vsi. Le malokdo si upa sredi te solidarne enoumnosti nastopiti z (malo) drugačnim pogledom, zavzeti kritično distanco …

Ne se hecat!

Minule dni smo tako rekoč vsi pohiteli z izjavo: »Je suis Charlie – jaz sem Charlie.« Sarajevski novinar in publicist Amir Misirlić pa si je drznil v svojem blogu zatrditi malo drugače: »Nisem Charlie Hebdo. Jaz sem Amir. In musliman. In novinar. In ti dve moji identiteti mi ne dovoljujeta, da molčim.« In nadaljuje: »Nekateri bi radi okarakterizirali zločin v Parizu z enostavno formulo 'Muslimani pobili novinarje'. Če pustimo ob strani, da taka formula ne drži zaradi pre­prostega dejstva, da je ne podpira gromozanska večina muslimanov po vsem svetu. Kot nekdo, ki je izbral, da se petkrat na dan z glavo dotakne tal v znak ponižnosti pred Stvarnikom, kot nekdo, ki petkrat na dan zatrjuje, da ni Boga, razen Alaha, in da je Mohamed njegov prerok, ne morem sprejeti, da se nekdo v mojem imenu dvigne v bran mojega Boga, ki je po defoltu vsemogočen.« Da ni Charlie, je v svoji kolumni v New York Timesu zapisal tudi (konservativni) ameriški politični komentator in novinar David Brooks. »Prvo, kar je treba povedati, je, da ne glede na to, kakšen status ste zapisali na Facebooku v povezavi z napadi, večina od nas pač ne more trditi, da 'smo Charlie Hebdo'. Večina od nas dejansko ne uporablja take vrste žaljivega humorja, za kakršnega se je specializiral ta tednik. Morda smo sicer začeli s tem – ko si star 13 let, se zdi drzno in provokativno pomoliti sredinec predstavnikom avtoritete ter se rogati verskim prepričanjem drugih ljudi. A po nekaj časa se to zdi otročje. Večina od nas se pomakne proti bolj kompleksnim pogledom realnosti in bolj prizanesljivim pogledom do drugih. Večina od nas skuša pokazati vsaj trohico spoštovanja do ljudi drugačnih veroizpovedi. Skušamo načeti pogovore s poslušanjem, ne pa z žaljenjem.« Brooks izpostavlja dejstvo, ki je večini od nas, ki se solidariziramo s kolegi v redakciji Charli Hebdo, manj znana – da gre pri njih resnično za zelo žaljivi humor. Žaljiv tudi za evropske pojme, kaj šele za islamske! Kritično distanco do splošne evforije je na kanadski novičarski strani rabble.ca zavzela tudi Monia Mazigh, ki se je v Kanado priselila iz Tunizije. »Ne da bi iskala kakršen koli razlog ali izgovor za uporabo nasilja proti novinarjem – ki ni opravičljivo pod kakršnimi koli okoliščinami – ne smemo pozabiti, da Francija bije vojne v mnogo islamskih državah – Iraku, Afganistanu, Maliju ... Tudi če človeški davek teh vojn francoskim množicam ni vedno jasen, saj mediji na naslovnicah ne poročajo o civilnih žrtvah, pa je znotraj lokalnega prebivalstva veliko zamer. In te zamere se zelo hitro širijo znotraj francoske muslimanske skupnosti.« Oglasil se je britanski veteranski vojni dopisnik Robert Fisk, kolumnist Independenta. »Morda bi morala vsa medijska poročila vsebovati 'zgodovinski kotiček', mali opomnik, da se nič – absolutno nič – ne zgodi brez preteklosti. Naslovnice zavzamejo pokoli, prelivanje krvi in policijski pregoni. Vedno 'kdo' in 'kako' – le redko pa 'zakaj'.« Tudi Fisk opozori Francoze na njihov alžirski »zakaj«. »A ob tem je bil v zgodbi nekako povsem izpuščen pomemben kontekst, 'zgodovinski kotiček', ki ga mnogo Francozov, tudi Alžircev, raje ignorira: krvavo bitko celotnega ljudstva za svobodo proti brutalnemu režimu, dolgotrajno vojno 1954–1962, ki do danes ostaja temeljno jabolko spora med Arabci in Francozi.« (Vir: MMC RTV SLO) – Sredi evforije odpora proti terorizmu je dobro vedeti tudi za takšna menja; ta protesta ne zanikajo, hočejo ga le kritično osvetliti in dopolniti.

Kaj pa Pegida?

Francija se je po 7. januarju poenotila v protestu proti islamskemu terorizmu. Nemčija je bolj razdeljena. Kanclerka sicer zagotavlja, da je islam »del Nemčije«, a tudi drugačni pogledi so vse glasnejši. Najglasnejša je PEGIDA. To ime je kratica, ki pomeni Patriotische Europäer gegen die Islamisierung des Abendlandes, domoljubni Evropejci proti islamizaciji Zahoda. Njihovo matično mesto je Dresden, kjer tudi najglasneje protestirajo. »Ne želimo poplave iskalcev azila. Ne želimo islamizacije. Želimo ohraniti svojo državo s svojimi vrednotami. Ali je to tako grozno? Smo zaradi tega nacisti? Je zločin, če si domoljub?« Podpira jih vsaj 30 odstotkov Nemcev.

Pariz spet prestolnica sveta

»Pariz je danes prestolnica sveta.« Ta stavek je izrekel francoski predsednik Francois Hollande pred začetkom zborovanja, na katerem se je v nedeljo, 11. januarja, zbralo poldrugi milijon ljudi. In imel je prav. Pariz, ki je do druge svetovne vojne (ob Londonu) res veljal za prestolnico sveta, je to za en dan spet postal.