Pisma bratu v zapor

Za kakšno knjigo gre? Tržaška založba Mladika jo na svoji spletni strani predstavi, kakor sledi.

Knjiga Pisma bratu v zapor in drugi dopisi prinaša dvanajst pisem, ki jih je med letoma 1940–1941 Danica Tomažič napisala bratu Pinu v zapor. Pina Tomažiča so na drugem tržaškem procesu obsodili na smrt. Obsodbo so izvršili 15. decembra 1941. Zaradi cenzure so bila pisma napisana v italijanščini; knjiga prinaša najprej slovenski prevod, nato italijanski izvirnik. Sledita dve pismi, ki ju je Danica napisala Tončki Bidovec Colja v zapor namesto štiriletne Tončkine hčerke Majde. V tretjem poglavju so objavljena pisma Danice Marici Pahor. Iz piemontskega mesta Fossano, v katerem je bil njen mož, krščanski socialec Stanko Vuk konfiniran, je Danica pisala prijateljici Marici o vsakodnevnih zadevah, pa tudi o njenih branjih, razmišljanjih in čutenjih. V četrtem poglavju je reproduciran zvezek, v katerem si je Danica prepisovala pomembne članke iz revije Ljubljanski zvon v navadni šolski zvezek. V glavnem so vsi socialne vsebine. Knjigo dopolnjujeta uvod Borisa Pahorja in njegov sklepni članek Dvoje duševnih kriz, v katerem pisatelj poda svoj pogled na Danico Tomažič in na njenega moža Stanka Vuka, na njuno značajsko različnost in skrivnostno smrt.

Pahor poudarja, da je pomen te knjige v tem, da razkrije oziroma popravi dve napačni predstavi. Prvo je »zagrešil« v Umagu rojeni italijanski pisatelj Fulvio Tomizza (1935-99) v svojem romanu Mladoporočenca iz ulice Rossetti (Gli sposi di via Rossetti, Milano, 1986, v slovenščini 1987), kjer o Danici piše (po Pahorju), »da se je bolj slabo izražala tako v slovenščini kot v italijanščini in da je bilo slovensko tržaško narečje edina govorica, ki jo je obvladala«. Pisma to zanikajo. Pahorjevi sestri Marici je Danica 20. oktobra 1942 v slovenščini napisala tudi tale odstavek: »Veseli me, da si prišla do tega, da samo nespametne deklice vedno tarnajo in še po nepotrebnem. Vedno se moraš spominjati, da smo Slovenke in moramo biti močne tudi, če nas skušajo podreti do konca, ravno zato da dokažemo, kaj se spravi biti trdni kot skala in občutljivi do vsake lepote, najsibodi življenjske, umetniške ali človeške. Če se človek poglobi v vsako misel, ki se mu rodi v objemu materinega jezika in rodne zemlje, razume, kako lepo je vse to, in da se splača živeti najgrenkejše življenje, zato ker v temi se najbolj zablišči luč. Na svoje vsakdanje težkoče pa ne smemo misliti nikdar preveč, posebno danes, ko je vse okoli nas tako bridko.« Teh stavkov očitno ni pisala oseba, ki bi bila vešča zgolj narečja.

Knjižica naj bi oporekala tudi predstavi, ki jo je uprizorilo Slovensko stalno gledališče v Trstu, videli pa jo bomo tudi v 41. Tednu slovenske drame v Prešernovem gledališču v Kranju, 2. aprila. Gre za predstavo Zaljubljeni v smrt, delo Tamare Matevc v režiji Sama M. Strelca. Pahor trdi, da »gre za pravo skrpucalo cinizma in vulgarnosti na račun naše tragične zgodovine, vulgarnosti, katere sta deležna mlada človeka, ki sta z življenjem plačala zvestobo svoji identiteti. Tako sta namreč v prenaredbi, ki naj bi se sklicevala na gledališko umetnost, vnovič doživela to, kar so nameravali doseči zločinci, ki so nanju streljali«. Po Pahorju gre za »kermavnerski nihilizem« in v takšni »prenaredbi« naj bi tragična junaka Stanko in Danica, ki ju je sam dobro poznal, stopila v zavest današnje mladine. V fašističnih zaporih ni bil nihče zaljubljen v smrt, pribija pisatelj, ki jih je okusil tudi sam. Sicer pa bo najbolje, če si ogledamo predstavo in preberemo knjigo in nato sami presodimo.

Okoliščine njune smrti so še vedno nepojasnjene. »O uboju dveh zakoncev in tretjega, priložnostnega gosta, sta se nekako uveljavili dve verziji: prva ga je pripisovala domobrancem, ki so imeli svojo postojanko v vojašnici pri Sv. Ivanu, češ da so eliminirali Stanka Vuka, ki se je nameraval pridružiti partizanom, in komunistko Danico Tomažič. Drugi so se odločili, da krivijo komuniste, ker je Vuk izjavljal, da bo imel svoje privržence v osvobodilnem boju …« Slednje po Kocbekovem podpisu Dolomitske izjave seveda ni bilo več mogoče, za komuniste pa je bilo »izdajstvo« tudi to, da je Danica kot komunistka poročila krščanskega socialista Vuka in tako »izdala« svojega brata, zagretega komunista. Pahorju gre za to, »da ob tako tragični usodi dveh elitnih članov našega občestva izrazim svoje ogorčenje, ker je naše gledališče, ki bi moralo počastiti padle, našlo način, da se je z nečastno burko moralno postavilo ob stran konkretnih storilcev«.