O polčloveku

Temperatura narašča počasi, ampak zanesljivo. Zima gre v pozabo, pomlad pa v vsakdan. Ne vem, kdaj sem nazadnje tako težko dočakal pomladansko garderobo. Tisti, ki nam je športna rekreacija ljuba, smo ob takem času »na trnih«.

Skupaj s kolegom sem po službi zavil na kavo s pivom. Presedal sem se s krajca na krajec in s tem očitno oddajal znake nestrpnosti sogovorniku, ki ni in ni hotel nehati razlagati svojih službenih podvigov. Potem je bilo presedanje že tako očitno, da sem glede na njegovo razgledanost pomislil, da me bo povprašal po hemoroidih. Trikrat sem prijel za ročaja stola in se dvignil ter takoj za tem spet spustil, ker je tip imel samo še zaključni govor. Kakor so kapljale njegove besede, se je v nasprotju izlival dan. Sonce je začelo zgubljati moč in vse bolj očitno je bilo, da z mojo športno rekreacijo tisti dan ne bo nič. Po predaji sem se zleknil v stol in natakarici naročil še dve pivi … brez kav. Tako sem izgubil še en prost popoldan, ki bi ga bi lahko podaril samemu sebi. Ko so se stavki zlagali predvsem iz njegovih ust, mi je med drugim povedal tudi, da mu niti na kraj pameti ne pride športna rekreacija. Že odstavek kasneje sva oba ugotovila, da je večina ljudi pravzaprav imuna na kakršnokoli športno vadbo ali gibanje. Ta tema me je pritegnila. On mi je jasno povedal, da v življenju razen pri obvezni telesni vzgoji skozi šolanje ni obul športnih copat. Pogledal sem ga v noge in se prepričal, da taki podplati prav gotovo niso vajeni drugih obuval kot pa črnih usnjenih čevljev s tankim podplatom. Tip je kulturnik in multikulturnik in obseden s kulturo. To v razlagi pomeni, da je njegovo najdaljše sprehajanje skozi kako umetnostno galerijo. No, ko sem se začel praskati za uhljem, me je celo vprašal, zakaj se temu čudim. Razložil sem mu, da poznam bore malo ljudi ali nobenega, ki ne bi imel doma superg, na primer. Zakrohotal se je in skomignil z rameni, češ da je življenje brez športnih copat možno. To se mi je zazdelo zanimivo, zato sem ga povprašal, kaj mu pride najprej na misel ob tako lepem popoldnevu, kot se je pravkar izteklo. Dejal je, da lepo vreme, ugodno počutju, vsakič skuša izkoristiti kot napajanje z dodatno energijo. Največkrat nekje sedi in gleda lep dan. Ker je klasičen blokar in nima ne vrta ne mačka ne psa niti dodatnega dela, potem tako lep dan uporabi kot »polnilec«, s pomočjo katerega napolni dušo in pogled. Najraje bere na balkonu, od koder ima lep pogled na pomladne Karavanke. S pomočjo ptic na vejah in igrivih vzklikov otrok spodaj na košarkarsko-rokometno-nogometnem betonskem igrišču se vsakič tako napolni z energijo, da ga nese vsaj en teden. Nikoli pa ga ni prijelo, da bi si nabavil gojzarje in se pognal v breg, s katerega bi si potem ogledoval nižino na dlani. Nikoli. Potem sem izpadel »bedak«, ker vem, kaj je to merilec srčnega utripa, in ker vem, kdo je Aleksander Radosavljevič. To, da sem v njegovem posluhu izpadel bedak, sem se zmotil. Kolega me je z zanimanjem poslušal, ko sem vneto govoril o športu, in se kmalu začel praskati za ušesom. Ugotovil je, da sem jaz edini, ki sem mu v vrsti let znal opisati šport kot rekreacijo. Bil mi je neverjetno hvaležen, čeprav je priznal, da bi ga težko zamikali žoga, superge ali kolo na primer. Tu je zadel v mojo občutljivo točko. Človek, ki ne kolesari, oziroma človek brez kolesa je polčlovek, zato sem hitel s promocijo kolesarjenja. Obnemel je. Priznal je, da ni vedel, da je kolesarjenje umetnost in da je kolo umetnija. Na koncu, ko je šel dan že v večer in potem še večer v noč, sva se zmenila. Bil je prepričan in je obljubil snidenje na kolesu v zameno, da me popelje v Mons na neki džezovski koncert, kot ga že dolgo ni bilo v Sloveniji. Privolil sem.