Strmolska Vilma (10)

Strmolski »hišni« arhitekt in prijatelj Miha Osolin je nekoč na Strmol pripeljal Petra Kuneja, sina gospe Ruše Kunej roj. Majdič iz Celja, pri kateri je bila Vilma v svoji prvi službi. Peter se je razveselil Vilme, a ji je prišepnil: »Pa ja nis povedala, kako je blo pri nas?!« V primerjavi s Strmolskimi so se pri Majdičevih res precej drugače obnašali. Na Strmolu so Vilmo vsi vikali, pri Majdičevih pa so jo tikali in ji »dali vedeti, da je med njimi stanovska razlika«. Tudi gospa Amalija se je pogovarjala s Petrom, in da bi ga razveselila, je pripomnila: »Ja, z Vilmo se večkrat pogovarjava o vas; ona rada pove, kako je bilo pri vas.« Peter se je kar ustrašil, a Vilma nikoli ni rekla nič slabega o njih.

Vilma je šla zelo mlada služit k Majdičevim, čeprav bi bila rada nadaljevala šolanje, a po mamini smrti, kot smo že izvedeli, se je pri Kotnikovih, kakor se je reklo pri njih doma, zelo spremenilo. Do petega razreda je tako ali tako živela pri stari teti Poloni v Braslovčah, kamor je hodila v šolo. Še prej pa je bila na maminem domu pri Škrabarju, kjer se je rodila. Mama Mici je imela štiri sestre, ki so Vilmo zelo razvajale. Bila je njihova Vilči. Takrat je nosila še mamin dekliški priimek Poznič. Ko se je mama poročila z Vilminim očetom, je šele dobila njegov priimek Urh. Pri Kotniku so imeli sicer lepo novo hišo, leta 1920 so jo dogradili na »pufih«, ki jih je Vilmina mama komaj pokrila s svojo doto. Mama je umrla za rakom, ko ji je bilo štiriinštirideset let. Takrat je bila Vilma v štirinajstem letu in je zadnje leto hodila v šolo. Spominja se svojega prijaznega razrednika Smiljana Sevnika, ki je bil očetov prijatelj. Skupaj sta bila med 1. svetovno vojno ujeta v Rusiji. Ko je mama ležala na »parah«, so jo prišli kropit vsi učitelji. Čez dve leti se je oče znova poročil. Mačeha je prišla iz Amerike; tam je bila že enkrat poročena. Z možem nista imela otrok; po njegovi smrti se je vrnila v domovino. Govorila je angleško in nemško. Z očetom sta se razumela, Vilmi pa že »na prvi pogled« ni bila všeč. Nosila je krila do tal; kasneje je nosila obleke Vilmine mame. Vilma pa je imela samo tisto, kar so ji dale tete. Spominja se svojih lepih otroških oblekic, ki jih ji je naredila teta Julka. Bila je izvrstna šivilja. Vilma je bila rada lepo oblečena in urejena, zato se je še ne polnoletna po nižji meščanski šoli odpravila služit.

Tetin mož Rudi Štravs je bil računovodja pri notarju na Vranskem, potem pa je dobil službo pri Majdičevih v Spodnji Hudinji pri Celju. Tam so imeli ogromen mlin in veletrgovino Majdič – Merkur v Celju. Prav on je tudi Vilmi »skomandiral« službo pri njih. Gospa Ruša Majdič por. Kunej je bila hči industrialca Petra Majdiča, ki se je rodil v Zgornjih Jaršah pri Domžalah. Že njegov oče se je ukvarjal z mlinarsko obrtjo. Ker jim je mlin pogorel, je sin Peter v Jaršah ustanovil tovarno platnenih izdelkov, ki jo danes poznamo pod imenom Induplati. Peter se je preselil na Štajersko, kjer mu je oče v Spodnji Hudinji kupil mlin. Rušin oče je torej ustanovitelj podjetja Merkur, saj je že l. 1901 odprl veletrgovino Merkur v Celju in podružnico v Kranju. Imel je tudi tovarno šamota v Štorah in še druge industrijske obrate in tovarne. Ruša je zgodaj izgubila moža; menda je bil srčni bolnik. Od služinčadi je Vilma izvedela, da je bil zelo dober človek. Majdičevi so imeli še posestva tja do Prekmurja. Po moževi smrti je gospa Ruša skrbela za premoženje; pravzaprav so ji vse upravljali drugi, ona pa je samo »podpisovala«. Vsak dan je kurir prinašal pošto in druga sporočila. V pritličju vile so imeli tri pisarne, kjer so delali uslužbenci, ki jih je zaposlil še Rušin mož. Njena sestra pa je imela tekstilno tovarno v Jaršah. Druga sestra Anica je bila poročena z zdravnikom v Mariboru in na Vranskem sta imela graščino.