Komandant Stane

To nedeljo bo že sto let od rojstva Franca Rozmana, bolj znanega pod imenom »Komandant Stane«, malega moža velikega poguma in pameti, ki je postal legenda slovenskega partizanstva in narodni heroj. Ljudje njegovega kova zadnja leta pri nas niso več v modi, zdaj je čas tajkunov in drugih mirnodobnih povzpetnikov, meni pa je v čast in veselje, da lahko temu resničnemu narodnemu junaku v spomin napišem vsaj teh par vrstic.

S komandantom Stanetom sem se »spoznal« 14. julija 1967 na Gabrški gori v Poljanski dolini na gorenjskem jugu. Tistega dne je minilo natančno 25 let od 14. julija 1942, ko je bil pod vrhom te širokopleče »goratine« kot partizan ujet moj oče, borec II. grupe odredov, ki ji je poveljeval komandant Stane. Tisto leto sem končal osnovno šolo in oče si je štel v dolžnost, da me kot bodočega gimnazijca popelje na kraj, kjer je preživel enega najbolj usodnih dni svojega življenja. V partizane je šel iz Ljubljane, kjer je takrat živel in delal kot krojaški pomočnik, v II. grupi odredov je bil komaj nekaj tednov. Ko so bili na Gabrški gori obkoljeni (to je bila ena večjih preizkušenj na znamenitem pohodu te enote čez Gorenjsko na Štajersko), je komandant Stane poslal očeta in še enega soborca v izvidnico (pa še druge v druge smeri) in čakal, kaj bo. Iz visoke praproti so ju zadeli rafali iz nemških brzostrelk, očetov soborec je mrtev obležal, očeta pa je rešila debela odeja v nahrbtniku, ki je zaustavila krogle. Tako je padel v nemško ujetništvo, bil odpeljan v Begunje in od tam pozneje v nemški lager … Kako je ravnal komandant? Očeta in njemu podobne »gušterje« je kot tipalke poslal v izvidnice, da bi videl, kje so Nemci oziroma kje njihov obroč morda ne tesni. Žrtvoval jih je kot kmete pri šahu, tako kot to delajo komandanti v vseh vojnah …

Komandant Stane je umrl 7. novembra 1944 na Lokvah nad Črnomljem, po uradni verziji ob preizkušanju novega angleškega minometa, po neuradnih pa je bil žrtev sabotaže oziroma atentata. Okoliščine njegove smrti so še zmeraj skrivnostne in jih tudi v tem pisanju ne bomo razjasnili. Poudarimo raje, da je bil legendarni komandant gorenjskega rodu. Njegov oče Anton je bil iz Smlednika, priženil pa se je v Spodnje Pirniče. Ko je kmalu ovdovel, se je v drugo poročil z Marjano Stare iz Skaručne, Franc ml. je bil tretji od njunih štirih otrok. Obetal se je težaven porod in bali so se najhujšega. »V tej stiski se je Franc Rozman kot globoko veren človek zaobljubil, da bo postavil pred hišo kapelico, če bosta ostala mati in otrok živa, drugače pa bo šel za pokoro za vedno k vojakom /padel je v prvem letu vojne, na Poljskem, oktobra 1914, prav tako kot 30 let pozneje sin v nerazjasnjenih okoliščinah/. Ženo je naložil na lojtrski voz in jo za Savo odpeljal v ljubljansko bolnišnico na Zaloški cesti št. 2. Tam se mu je 27. marca 1911 rodil sin Frančišek (France). Porodnica in sin sta se sicer kmalu vrnila domov, toda oba sta še dolgo čutila posledice težavnega poroda. Mati je morala kmalu spet za krajši čas v bolnišnico, otrok pa je bil še dolgo slaboten in bled in tudi kasneje, ko je že odrasel, ni bil močne postave.« Tako piše v zborniku Komandant Stane (Ljubljana, 1977). In še: »Oče je obljubo držal in postavil pred hišo, med potjo in zadnjo steno, križ z omarico. Križ je stal tam, dokler niso po zadnji vojni na pročelju hiše odkrili spominske plošče.« Se ni spodobilo, da bi očetov križ ostal zraven sinove spominske plošče? Kakorkoli že, svetovni vojni sta družini Rozman vzeli njuni življenji. Legendarni komandant gorenjskega rodu pa ostaja najbolj izrazita poveljniška osebnost v slovenski vojaški zgodovini.