Ena je groza

Minili sta že dve leti od groznega odkritja tistega, kar je bilo zazidano v opuščenem rudniku v Hudi jami; slovenska javnost je za to zvedela 3. marca 2009, celovški Kleine Zeitung je odkritje razglasil za »slovensko Srebrenico«, slovita »Frankfurterica« (FAZ) pa za »Pompeje totalitarne grožnje«. Lani pa je Študentska založba v zbirki Koda (urednik Aleš Šteger) izdala kapitalno delo, ki prinaša filozofsko refleksijo zločinov totalitarnih režimov 20. stoletja. Knjigo filozofa Tineta Hribarja z naslovom Ena je groza; knjigo »o grozah in grozodejstvih 20. stoletja, obenem pa o navajenosti na ta grozodejstva v našem, 21. stoletju«. Huda jama se je po Hribarju izkazala za »najbolj učinkovit stroj za ubijanje« v službi komunizma; »bolj učinkovit tako od sovjetsko boljševističnih streljanj kot od nemško nacističnih zaplinjevanj. Na tisoče v pare zvezanih žrtev so morilci – stotino za stotino mož in fantov, žena in deklet (že na začetku izkopavanja so našli več deset dolgih dekliških kit) – pognali v kilometrski rudniški rov, ki je sem in tja zavil levo in desno, vse do konca, ko so zagledali lučko in je spet zadonel ukaz: Levo! Pari so skočili na levo in padli, brez strelov, v sto metrov globok jašek in se brez glasu ubili; če se niso, so nanje padli drugi pari in tiste pod seboj zadušili. Na ta način je bilo mogoče v eni sami noči, tako rekoč povsem potihoma, pomoriti tudi do tisoč žrtev. Problem je bil dovoz, ne samo pobijanje.«

No, kot rečeno: v tej knjigi ne gre za tehnološki vidik pobijanja, temveč za refleksijo te groze. Filozof jo opre na Kosovelove »prelepe stihe«: »Ena je groza, ta groza je: biti – / sredi kaosa, sredi noči, / iskati izhoda in slutiti, / da rešitve ni in ni.« Pretežni del knjige se ne dogaja v letu 1945 ali 2009, torej v letih, ko se je Huda jama zgodila in odkrila, temveč okrog 1975, ko je Kocbek pred slovensko javnostjo prvič razkril, kaj se je zgodilo spomladi 1945 in že na začetku ogrozilo krvavo zarjo svobode. Sočasno je Kocbekov partizanski tovariš in poznejši duhovni sopotnik Dušan Pirjevec ravno v tistih letih, ki so bila zadnja njegovega življenja, pisal dnevnik in se v njem soočil s Kosovelovo Grozo in Kocbekovo »strašno svobodo niča« na filozofski ravni. Hribar ima imenovana duhovna velikana za »izvorna utemeljitelja slovenske osamosvojitve« in obžaluje, da je nista doživela. »Pričujočo knjigo zato posvečam Kocbeku in Pirjevcu, mojima učiteljema v tem, kako se soočiti s strašno svobodo niča in kako ohraniti prostost duha ne glede na vse.« Zapišimo mimogrede še dejstvo, da bi legendarni profesor Dušan Pirjevec (1921-1977) ravno v teh dneh dopolnil 90 let; rodil se je 20. marca 1921 v Solkanu. V začetku novembra pa bo minilo že 30 let od Kocbekove smrti (3. 11. 1981).

Pirjevčevi dnevniški spomini so izšli 1986 v Novi reviji, ohranil pa jih je kot kak filozofski ilegalec ravno – Tine Hribar. »Ti zapiski z naslovom Dnevnik in spominjanja so bili tedaj 'dinamit', skrajno nevaren 'material', saj so zaradi podobnega dnevnika zaprli sodnika Miklavčiča. Kljub temu sva ga s Pirjevčevo hčerko Niko fotokopirala (takrat smo rekli kseroksirala), fotokopijo sem prevzel v varstvo jaz (skril sem jo v votlo steno opuščene lesene hiške Spomenkine mame), originalni rokopis pa sva vrnila Pirjevčevi ženi Nedeljki. Ta si ga ni upala hraniti pri sebi, zato ga je izročila sosedu, Pirjevčevemu prijatelju iz mladosti, z naročilom, naj ga, če mu bo telefonirala in v pogovoru uporabila besedo 'ogenj', zažge. Po naključju, se pravi, po nesreči ji je v nekem telefonskem pogovoru nekaj let kasneje ušla iz usta tudi beseda 'ogenj' in rokopis je šel v peč. Svojo fotokopijo rokopisa, ki ga je za objavo v Novi reviji leta 1986 transkribirala Nedeljka (zaradi izredno težko razberljive pisave je to skoraj 100-odstotno zmogla samo ona), še zmerom hranim …« Eden ključnih tekstov slovenske duhovne zgodovine druge polovice 20. stoletja se je torej ohranil skrit v »leseni hiški« v Podklancu na gorenjskem jugu.

Hribarjeva knjiga seveda ni zbirka takšnih nadvse zanimivih anekdot; je zahteven filozofki tekst. A ne v tej meri, da bi bil »grozen« za branje in za bralca; grozna so dejanja, ki jih reflektira. Ob njih se ne opre le na Kocbeka in Pirjevca, v kritično obravnavo zajame tudi odzive drugih slovenskih intelektualcev na to grozo (Gorazda Kocijančiča, denimo) ali izmikanje pravi besedi o njej (pri Slavoju Žižku). Temelji pa v Ojdipovi izvirni grozi in v »od-rešitvi«, ki so jo za paradigmatičnega Ojdipa in njegove naslednike v labirintih groze iskali veliki duhovi 19. in 20. stoletja, Hegel, Nietzsche, Lacan, Dostojevski in Heidegger. Si upate vzeti Hribarjevo knjigo v branje in se z njo soočiti še vi?