Rdeče, modro in belo

Jeseniški kantavtor Elvis Fajko se na glasbenem področju javnosti predstavlja že od otroštva, zadnjih 25 let na področju roka in popa. Bil je tudi član zasedbe Drugo dejanje, pel pri kranjskih Skarabejih, sodeloval z jeseniškimi Šexpiri, tokrat pa se predstavlja z novo zgoščenko z naslovom Modri album – Vmes.

Elvis Fajko je v osnovni šoli obiskoval nižjo glasbeno šolo in se učil igranja na rog. Ko je bil srednješolec, se je naučil še igranja na kitaro, je pa vseskozi tudi pel pri zborih. Kasneje je svoje znanje igranj na glasbila obogatil še z ustno harmoniko.

Pri 17 letih je že spisal in uglasbil svoje prve pesmi. Pravi, da ima tovrstno ustvarjanje morda v krvi, saj izhaja iz družine, v kateri v preteklosti najdemo različne umetnike, tudi glasbenike. Pošali se: »Morda je name vplival tudi Elvis Presley.« Pravi, da ga je vedno rad poslušal in da so mu blizu še druge glasbene zvrsti, če pa se že mora odločiti, kaj ima najraje, pa je to klasični rok.

Najprej je ustvarjal zase

Ker so ga ljudje vedno spodbujali, si je mislil, da morda pa iz vsega skupaj res kaj nastane. »V srednji šoli sem že bil član nekaj bendov, vendar nič resnejšega, dokler se leta 1995 nisem v Cerkljah pridružil skupini Drugo dejanje. Njen član pa sem bil potem šest let. Bil sem pevec in smo nekaj malega preigravali tudi moje pesmi,« pripoveduje.

Ko je Drugo dejanje razpadlo, so leta 2001 ponovno nastali Skarabeji, ki so delovali že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. »Tu sem pel in tudi igral kitaro, pri kaki pesmi včasih v roke vzel še ustno harmoniko. Združili smo pesmi Drugega dejanja in Skarabejev ter kmalu izdali ploščo. Leta 2004 smo na Jesenicah na hokejski tekmi igrali himno domačega kluba, kar je bil za nas velik dogodek, saj je bilo na derbiju več kot šest tisoč gledalcev. Sicer smo pa vseskozi veliko nastopali po Gorenjskem; bolj po klubih, včasih pa tudi kot predskupina takrat znanim in prepoznavnejšim skupinam. Kot predskupina pa so precej nastopali tudi Šexpiri, s katerimi sem sodeloval med letoma 2012 in 2018; pred tem pa še eno leto s skupino IF-tribute to Pink Floyd iz Tržiča.«

Na samostojno glasbeno pot

Elvisu se je do danes na­bralo ogromno pesmi. Fantje, s katerimi je sodeloval in igral, niso imeli želje, da bi kaj od tega skupaj posneli, tako da se je potem nekega dne odločil in začel pripravljati avtorsko glasbo tudi kot kantavtor. To je bilo pred dobrimi tremi leti. Prvo zgoščenko, prvenec v pop in rock zvrsti, je poimenoval Rdeči album – Na koncu. Izšel je leta 2018. Na njem najdemo enajst pesmi, besedila pa govorijo največ o lokalni družbi. Na njem najdemo tudi himno jeseniškega hokejskega kluba. Za Rdeči album je spisal pesmi, za katere je bil mnenja, da Jesenicam manjkajo. Razloži: »Nekako ljudje nimajo čisto prave predstave o Jesenicah. Ko se danes s kom pogovarjaš, še vedno slišiš izjave, da je na Jesenicah železarna, da je mesto umazano, dolgočasno. Kdor pa živi na Jesenicah, mesto doživlja drugače.«

Modri album

Pred nekaj dnevi pa je luč sveta ugledal Fajkov drugi samostojni album. Ta nosi naslov Modri album – Vmes. Načrtuje namreč tri albume, in sicer z naslovi v barvah slovenske zastave: rdeči, modri, beli. Obe zgoščenki, Rdeči in Modri album, imata tudi zanimiv, že prav umetniški ovitek. Pri prvem je zanj poskrbela Nina Meglič, pri drugem pa Lojze Gričnik in Brina Torkar.

Nadaljuje: »Modri album je že bolj profesionalen, v pesmih pa sem se dotaknil širših, svetovnih tem; tudi onesnaževanja okolja. Uporabil oziroma izbral sem besedila iz lastne ustvarjalne skrinje, ki se mi zdijo najboljša. Nekatera sem malce dodelal, priredil. Pri nastajanju so mi pomagali priznani jeseniški ust­varjalci: bobnar Jure Rozman, kitarist Klemen Smolej ter basist Tomaž Repinc - Tomzl. Na albumu najdemo devet avtorskih pesmi – med njimi so štiri posnete še v angleščini, šest pa v hrvaščini, tako da je vseh skladb na zgoščenki 19.«

Takoj dan po izidu Modrega albuma – Vmes je Fajko nastopil na Bledu, jutri, 13. julija, pa mu zvečer lahko prisluhnete v kranjskem KluBar gastropubu. Družbo mu bodo delali člani skupine Supporters.

»Najprej sem sicer razmišljal, da bi bil album oblečen v zvoke bluza, pa mi je potem vse skupaj zvenelo rahlo preveč melanholično, tako da sem se na koncu odločil bolj za pop in rok pristop. Še vedno pa je na njem dovolj kitare, kar je meni tudi všeč.«

Zanimalo nas je še, zakaj se je pravzaprav odločil, da posname zgoščenke, saj živimo v časih, ko so te že malodane redkost. Fajko odgovori, da nekaj moraš pustiti za seboj – in to je bil tudi njegov glavni motiv, zaključi.