Šepetalnica za veter (38)

Fritz Schoderman kljub vsem možnim domišljenim strateškim izpeljavam vse do zadnjega ni natanko vedel, kako bo odigral svojo vlogo. V mislih je sledil Vasiliju, zdaj se že gotovo smuka med barakami, še malo pa bo srečal Reinharda, zdaj bosta dva, ki se bosta spopadla s podivjanim metežem, družno bosta zavihala ovratnike, tlačila v žepe premrle roke, njuna vroča sapa bo izginjala v vetru, kot da nista izdihnila zraka, spotikala se bosta drug za drugim, vojak bo utiral gaz, miril bo ujetnikovo nezaupljivost, ker ga bo vodil po neznani poti, kot duhova bosta smukala med smrekami, ko bosta naredila velik ovinek okoli taborišča. Vreme bo njun največji zaveznik, vojaki bodo v takem pozabili na posebno nočno stražo. Še tisti, ki se dolžnostim ne bodo mogli izogniti, bodo mrko bolščali v temo, se borili s spancem bolj kot z mrazom, predvsem pa jim bodo snežne krpke nenehno meglile pogled. Pa ni bilo čisto tako. Fritz ni mogel vedeti za prstan, ki ga je Vasilij izročil Reinhardu, še preden ga je ta potegnil za vogal. Zableščale so se vojakove oči, kot da se je v njih ujel odsev zlata, dobro, dobro, je momljal, kar za mano, danes greva po drugi poti, nevarno je tam spodaj, vojaki sicer ždijo na toplem, a kakšen vztrajnež nama lahko preseka pot, nehaj se že ozirati, saj nama nihče ne sledi, je prepričeval Vasilija, ko sta za hip stopila vštric. A ta je kljub temu nemirno begal s pogledom, ni prvič, da mu vojak pomaga iz taborišča, a doslej je vse to počel z zaupanjem v neznane sile, ki mu stojijo ob strani.

Tokrat ga je obhajala grozeča slutnja, da se bo zgodilo nekaj, kar ne bo prizadelo le njega, ampak predvsem Katjo. In res je bila prav ona tista, ki ji je Fritz namenil najhujši udarec, čeprav jo je pustil pri življenju. Nikoli ni Vasilij izvedel, kaj jo je doletelo, kot tudi kasneje ni razumel njenega izmikanja, da je njuno slovo poteklo brez besed, in tudi tedaj, ko ji je od doma pisal pisma, nanje nikoli ni prejel odgovora. In tudi če bi Reinhard zaslutil, kaj namerava storiti tisti zategli Schoderman, kot ga je sam pri sebi imenoval, bi težko preprečil razplet usodnih dogodkov. Lahko se je hranil z občutenjem moči, ko je usmeril puško v presenečenega Vasilija, si rekel, da mora konec koncev rešiti predvsem samega sebe, čeprav ni ustrelil in je celo nekaj dni za tem ujetniku vrnil prstan, kot da bi s tem svoji duši kupoval odpustek. Vojak je, ubogati mora ukaze, lahko bi počil ujetnika, izpolnil Fritzovo zahtevo. Opravi z njim na samem, poskrbi, da truplo izgine, nihče ne bo spraševal po njem, pač eden več ali manj, ki ga je pokosil tifus. Zapletena je bila igra, za katero se je odločil vojak, moral bi te počiti, a ne morem, je prostodušno priznal Vasiliju, ko je obrnil cev proti tlom. Vojak sem in vojak strelja na bojišču, vihti bajonet nad tistim, ki mu streže po življenju, tudi vojna ima svoja pravila, naj se vrne domov kot zmagovalec ali poraženec, na neoboroženega človeka ne bo streljal. Izmislil si bo izgovor, moškega je našel tavajočega med barakami, vročična blodnja ga je kot mesečnika odnesla golega v snežni metež. Vasilij je doumel, da mu vojak ponuja roko, lahko bi sicer poskusil zbežati, se s pestmi spravil nad njega ali tvegal strel v hrbet, ko bi izginjal v gozdu. Ni vprašal, kdo ga je naročil pospraviti, ujetnik tega vendar ne more vprašati, mogoče je vojaku nekdo dihal za vrat, odkril njegove nakane, oba sta v pasti, in če ne bo začel slačiti obleke, bosta oba plačala ceno za prekršek. (se nadaljuje)