Pomisleki zoper e-knjigo (4-5)

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 7. marec 2011 / 06:00

V 73. nadaljevanju tega knjižnega feljtona smo navedli prve tri od sedmih pomislekov zoper e-knjigo, ki jih obravnava dr. Miran Hladnik v sijajnem članku z naslovom Za elektronsko knjigo, napisanem spomladi 2009 in še vedno dostopnem na lit.ijs.si/zaeknjigo.html. Ponovimo še enkrat vseh sedem pomislekov: 1. Prava knjiga je le klasična knjiga in verjamem, da ne bo nikoli izumrla. 2. Tiskana knjiga je temelj naše civilizacije, zato se ji ne smemo odpovedati. 3. Tisk ne sme izumreti, ker je najbolj zanesljiv način ohranjanja informacij. 4. Vse druge knjige je morda res bolje brati na zaslonu, ne velja pa to za leposlovje. 5. Branje na zaslonu je neudobno in nezdravo. 6. Dobra knjiga je samo tiskana knjiga. 7. Knjigo je treba obravnavati spoštljivo. – Prve tri smo torej že povzeli, to pot preberimo še četrtega in petega.

Četrti pomislek: »Vse druge knjige je morda res bolje brati na zaslonu, ne velja pa to za leposlovje.« Hladnikov komentar: »Ugovor ni argumentiran in prihaja v glavnem s strani računalniško nepismenih, vendar družbeno vplivnih bralcev, med katerimi so tudi humanisti. Mlajše generacije imajo domnevno manj predsodkov do branja na zaslonu. Knjižnična izposoja slovenskih klasikov za domače branje, kakor ga kaže Cobissova statistika, je od leta 2002, ko so izposojo začeli beležiti, konstantna, Tavčarjeva Visoška kronika in Cankarjev roman Na klancu imata 5400 do 7600 izposoj. Res si dijaki lahko za branje izberejo tudi druga dela teh dveh avtorjev, vendar jih med prvimi sto izposojanimi deli Cobiss ne našteva, zato domnevam, da mimo tistih, ki so se obveznosti znali spretno izogniti, velik del preostale populacije, ki v celoti obsega zaokroženih 15.000 vpisanih, dobi knjigo v šolski knjižnici, ki je Cobiss ne zajame, oziroma jo prebere ali pokuka v delo v spletni obliki, najverjetneje v Luinovi zbirki Beseda in od 2008 dalje na Wikiviru. Kdo bo hodil v knjižnico po knjigo (se postavljal v vrsto zanjo, če je izposojena, se zadovoljil s počečkanim izvodom, pazil, da ne bo zamudil roka za vračilo, plačeval članarino ...), če jo lahko kadar koli dobi zastonj na domači ekran? Doma na zaslonu lahko prebira leposlovje večina populacije, saj je že leta 2007 imelo računalnik z internetno povezavo 60 odstotkov slovenskih gospodinjstev, rast uporabe pa je bila 12-odstotna. Povrhu imajo dijaki dostop do spletnih vsebin preko šolskih računalnikov. Ne poznam raziskav, ki bi dokumentirale, kako je branje leposlovja na zaslonu škodljivo, manj učinkovito oziroma z manj užitka, zato domnevam, da je preferiranje branja leposlovne knjige na papirju zgolj stvar navade.«

Peti pomislek: »Branje na zaslonu je neudobno in nezdravo.« Komentar: »Trenutno ima branje na zaslonu res nekatere omejitve, saj računalnika ne jemljemo v posteljo ali na plažo ali na stranišče, tako kot to počnemo s papirnato knjigo. Bralniki so vedno tanjši in lažji in zdržijo brez povezave z vtičnico več tednov, vendar so za zdaj še predragi. Sicer pa argument udobja mešamo z navado: udobno nam je to, česar smo navajeni. Neudobno je v resnici branje teksta na papirju, kjer ni mogoče povečati črk, hitro poiskati izgubljenega verza, klikniti na slovar ali skočiti v enciklopedijo po dodatno pojasnilo o neznanih besedah in pojmih, si brez škode za knjigo napraviti zaznamek itd. Ker so vsi ti podatki samo en klik stran in ker smo tako ali tako ves čas za računalnikom, bomo tam veliko učinkoviteje brali tudi leposlovje. Odkar smo se navadili na branje z malih zaslonov mobilnih telefonov, so očitki na račun neudobnega branja na računalniku potihnili, kakor se je potihnila tudi nekoč tako zelo močna zaskrbljenost zaradi škode, ki jo računalniški zasloni povzročajo človeškim očem in zdravju sploh. Nekaj je k temu pripomogla izboljšana tehnologija (slika ne utruja več z utripanjem, črke so jasne in jih je mogoče poljubno povečati), še bolj pa spoznanje, da nas glava pred zaslonom ni bolela zaradi sevanja, ampak iz protesta, ker se nismo bili pripravljeni priučiti novemu orodju. Zdravju je škodljivo kvečjemu branje starih knjig: knjižni prah draži oči in kožo občutljivejših bralcev. S predsodki neobremenjeni posameznik se bo odločal za branje na papirju oz. na zaslonu približno tako, kot se odloča za tip kurjave ali avtomobila ali drugih civilizacijskih pridobitev: tehtal bo med maksimalnim udobjem in ceno, ki si jo lahko privošči, ter morda upošteval še ekološko plat izbire. Ker so vsaj knjige slovenske in svetovne literarne klasike na spletu zastonj in zraven še v privlačni tipografiji, tiskana knjiga pa ostaja draga, izbira zanj že danes ni težka.«

Ste že prebrali kako elektronsko knjigo? Če ne na elektronskem bralniku (iPad), pa na zaslonu svojega hišnega ali prenosnega računalnika? Kdor še ni, naj poskusi. Jaz berem predvsem po starem, kar pa še ne pomeni, da sem proti novemu. V teh rečeh se res lahko odloči vsak sam.