Avstrijci nas silijo k uporabi fantazije

Želim, da bi bilo debate okrog dvojezičnih tabel enkrat konec in da bi postala Koroška normalna dežela. Od prihoda Haiderja imamo izredno politično stanje in tega je dovolj, je povedal na Glasovi preji mag. Rudi Vouk.

Ugleden in uspešen koroški odvetnik slovenskega rodu mag. Rudi Vouk se je na Glasovi preji v Galeriji Krvina v Gorenji vasi počutil še posebej domačega. Njegova pokojna mama Erna Kavčič je bila Bartelova iz Koprivnika pri Žireh. Ko je šla neko poletje kot dekle pomagat na stričevo kmetijo v bližino Tinj na Koroško, je spoznala Rudijevega očeta in poletje se je malo podaljšalo v leta. Sploh pa meja v Voukovi družini že prej ni igrala velike vloge. Rudijeva stara mama, ki se je rodila leta 1905 v Koprivniku, je leta 1911 odšla na Koroško, od koder se je leta 1927 zaradi poroke vrnila v rojstni kraj. Ker je bil Rudijev oče edinec, je večina sorodnikov na mamini strani.

Odvetnika Vouka koroška javnost ne pozna le zaradi njegovega poklica in uspešnega zastopanja pravic Slovencev pred sodišči, zaradi česar je za nekatere zakrknjene Korošce »deželni sovražnik številka ena«, ampak tudi zaradi odmevnih pravnih nasvetov na slovenskem Radiu dva, ki jih je Mohorjeva izdala v posebni knjigi.

»Tako hudo seveda ni, saj sem še vedno na Koroškem doma in se mi nič ne zgodi. Res sem nekaterim Korošcem trn v peti, ampak hvala bogu ti niso večina. Ostala Avstrija gleda na te zadeve nekoliko drugače. Izraz o deželnem sovražniku številka ena so ustvarili mediji, ki Korošcem vztrajno dopovedujejo, kdo so pridni in kdo hudobni Slovenci. To smo tisti, ki nekaj zahtevamo zase. Ko smo pred dvanajstimi leti na slovenskem radiu začeli s pravnimi nasveti, nismo računali, da bo oddaja zadržala tako dolgo. Z leti smo spoznavali, da imamo problem, za katerega so vsi koroški Slovenci strokovnjaki. To je manjšinsko pravo. Stavim, da vsak koroški Slovenec ve o njem več kot povprečen absolvent pravne fakultete na Dunaju. Zaradi odločb Ustavnega sodišča je postala za ljudi tema še posebej zanimiva, ker jih ozavešča, katere pravice imajo, pa zanje ne vedo.«

S prehitro vožnjo do tabel

Voditelj Preje Miha Naglič je mag. Rudija Vouka predstavil kot pravnika, ki se za pravice Slovencev zavzema na pravni način, hkrati pa zelo energično in inovativno, kot je bila na primer prehitra vožnja skozi naselje.

»Avstrijci nas silijo, da uporabljamo fantazijo in iščemo nove poti. Ta prehitra vožnja je bila tista, zaradi katere je ustavno sodišče že pred desetimi leti odločilo, da je treba na Koroškem postaviti več dvojezičnih napisov, vendar jih še ni. Prehitra vožnja je bila rešitev zaradi banalnega razloga. Avstrijska politika je točno vedela, da je stanje protiustavno in ne ustreza členu 7. Avstrijske državne pogodbe, ki določa, da je treba v krajih s slovenskim ali mešanim prebivalstvom dopustiti slovenščino kot uradni jezik in z dvojezično topografijo pokazati, da na tem območju ne živi le en narod, ampak tudi drugi. Avstrija tega ni spoštovala. Slovenci smo hodili na Dunaj na pogajanja in prosili, naj uredijo to vprašanje, pa ni pomagalo. Po drugi strani se nismo mogli pritožiti, ker našim predstavniškim organizacijam niso dali pravice do pritožbe. Morali smo poiskati možnost problem spraviti na pravno področje. Ker krajevna tabla ni samo tabla, ampak tudi prometni znak, ki dovoljuje vožnjo do 50 kilometrov na uro, smo poskusili s prehitro vožnjo. Ko so me zaradi vožnje slabih 62 kilometrov na uro ustavili in zahtevali plačilo kazni, sem jo odklonil z argumentom, da je tabla neveljavna in bi zaradi nje lahko vozil 100 kilometrov na uro. Če bi bila tabla prava, bi morala biti dvojezična in ne samo nemška. Pritožil sem se na ustavno sodišče, ki je po sedmih letih krajevno tablo razveljavilo,« je odgovoril mag. Rudi Vouk. »Od tedaj naprej se na Koroškem zaradi tabel kar naprej prepiramo. Da bi prekinili to zmešnjavo, smo izdali knjigo z dosedanjimi uradnimi predlogi za rešitev problema dvojezičnih krajevnih tabel, ker vsi mečejo povprek neke številke, nihče pa ne ve, kaj te pomenijo. Na osnovi odločitev avstrijskega ustavnega sodišča, ki je na osnovi zgodovine nastajanja Avstrijske državne pogodbe kot izhodišče za postavitev table postavilo pogoj, da mora biti v kraju 10 odstotkov Slovencev, smo izdelali pravno korekten in logičen predlog za postavitev dvojezičnih krajevnih tabel v 394 krajih. To se sliši grozno, vendar gre tudi za majhne zaselke. Oblast je takoj zagnala vik in krik in nam je začela ponujati vse mogoče številke, 141, 163, samo nad 200 ne. Tako nam res ni preostalo drugega, kot stopiti na plin in iskati pravico pred ustavnim sodiščem. Pred sodiščem je bilo osemnajst primerov. V dveh primerih tabli že stojita, šestnajst krajev pa še čaka. O dvanajstih tablah bodo začeli odločati v ponedeljek (28. februarja – op. p.). Ti dnevi so odločilni, saj ustavno sodišče in vlada tekmujeta, kdo bo hitrejši. Nam bi bilo bolj prav, da bi bilo ustavno sodišče z odločbami hitrejše, ker o njih ni več razprave. Vlada pa sedaj želi na hitro, z ihto nekaj narediti in v treh urah rešiti tisto, česar ji v desetih letih ni uspelo. Čeprav nam Slovencem na Koroškem ni uspelo ustvariti skupnega zastopstva in smo še naprej razdeljeni na tri organizacije, upam, da bodo naši pogajalci enotni. Doslej je vlada spretno izkoriščala našo neenotnost in nas delila, čeprav je šlo za poglede na manj pomembna vprašanja.

Kam so izginili Slovenci

Tako se je glasilo eno od vprašanj Mihe Nagliča mag. Rudiju Vouku. Za primer je vzel vas Apače/Abtei v Podjuni, v kateri je Rudi preživel mladost in v kateri so se leta 1900 vsi prebivalci izrekli za Slovence in katolike, danes pa jih je precej manj.

»V Apačah je še okrog 15 odstotkov prebivalcev Slovencev, kar je še sorazmerno veliko in bi morala imeti vas dvojezični krajevni napis. Že omenjeni zadnji popis prebivalstva v monarhiji kaže, da to ozemlje ni bilo dvojezično, ampak slovensko. Danes smo Slovenci povsod manjšina, razen v Selah, kjer so še v precejšnji večini. Morda imajo mnogi v Sloveniji še preveč romantične predstave o tem, kaj je slovensko na Koroškem. Slovenskih vasi ni več. Če so se hoteli moji otroci igrati z vrstniki, ki so znali slovensko, jih je bilo treba peljati v drugo vas. V soseščini take družine ni bilo. Če želimo ohraniti to, kar imamo, moramo dan za dnem pojasnjevati javnosti, od kod prihajamo. Predvsem med mladimi pogosto slišimo mnenje, zakaj ti koroški Slovenci zahtevajo neke posebne pravice, saj so prišleki, 'gastarbajterji', ki so po vojni prišli iz Jugoslavije. V tem primeru gre za absolutno pomanjkanje informacije, za klavrni pouk zgodovine o tem, od kod slovensko govoreči sodeželani prihajajo,« je pojasnil Vouk. »Seveda ljudje, ki so bili nekdaj Slovenci, niso izginili. Eden od znanih avstrijskih pravnikov je zapisal, da je Koroška edini primer v Evropi, v kateri se je brez deportacij, izseljevanja ali etničnega čiščenja spremenil njen etnični značaj! Ljudje, ki so bili nekdaj Slovenci, so postali Nemci. Še posebej pred leti smo imeli primere družin, v katerih se vnuki, ki niso znali slovensko, niso mogli pogovarjati s starimi starši, ki niso znali nemško. V tem lahko tudi tiči razlaga, zakaj je na Koroškem tako težko uresničevati manjšinske pravice. Gre za pojav renegatstva, če uporabim to grdo besedo. Nekdo, ki je spremenil svojo identiteto, bo naredil vse, da bo pozabil, kaj je bil prej in ne bo postal le 100-odstotni, temveč 150-odstotni Nemec. Naši duhovniki pripovedujejo o pretresljivih primerih, ko ljudje, ki so bili v mladosti zagrizeni nasprotniki Slovencev in na stara leta zbolijo, znajo samo še slovensko. To kaže, da se je še posebej v letih 1950 do 1980 v teh ljudeh dogajalo nekaj groznega. To je dokaz, da večina Slovencev ni opustila svojega jezika med nacizmom, ampak po drugi svetovni vojni. Hvala Bogu, da so mladi začeli znova iskati svoje korenine in ugotavljati, da ni normalno imeti slovenske prednike in ne govoriti slovensko.«

K slovenščini samo s prijavo

»Na Koroškem imamo šolski sistem, ki si ga Slovenci nismo želeli. Samo nekaj let so se otroci učili obeh jezikov, potem pa se je bilo treba k dvojezičnemu pouku posebej prijaviti. Slovenščina je tako edini jezik na Koroškem, ki se ga smejo otroci učiti le s soglasjem staršev. Za poučevanje drugih jezikov ta ni potreben. Pri dvojezičnem pouku na Koroškem smo dosegli najnižjo točko leta 1977, ko je bilo na dvojezičnem ozemlju prijavljenih k dvojezičnemu pouku le še 13 odstotkov otrok, letos pa smo že pri 47 odstotkih in zanimanje narašča. To je nekaj pozitivnega, vendar je vprašanje, koliko se naučijo, saj se učenje slovenščine po štirih letih konča. Mi skušamo učenje slovenščine razširiti na celoten proces od vrtca do zrelostnega izpita. Trenutno imamo zelo dobre učitelje in angažirano nadzornico za dvojezični pouk, ki uvaja boljše sisteme,« je odgovor mag. Vouk na vprašanje o povečanem zanimanju za učenje slovenščine. Spomnil je na čase po podpisu Avstrijske državne pogodbe, ko je na novoustanovljeni Heimatdienst začel zelo uspešno gonjo zoper obvezno dvojezično šolo, da so starši začeli odjavljati svoje otroke iz dvojezičnega pouka in zato se otroci, ki so šli v šolo po letu 1958, niso več učili slovensko in mnogi niso razumeli starih staršev.

»Izganjanje slovenščine iz šole se je nadaljevalo tudi v moji šolski dobi. Namesto da bi bil pouk dvojezičen, so nas k slovenščini prijavljene otroke pustili eno uro dlje v šoli ali pa smo se učili slovenščino, ko so drugi telovadili ali risali. Zato ni čudno, da so otroci sami prosili starše, naj jih izpišejo iz dvojezičnega pouka. Ko smo dobili prve absolvente slovenske gimnazije v Celovcu in so začeli na dvojezične šole prihajati zavedni slovenski učitelji, se je začel položaj popravljati. Vendar je način pouka še vedno problematičen. Če otrok v isti uri posluša najprej nemško in nato slovensko razlago, bo eno zanesljivo pozabil. Zato so na Mohorjevi ljudski šoli v Celovcu in nato še v javni dvojezični ljudski šoli dnevno ali celo tedensko menjali učni jezik. Na slovenski gimnaziji ugotavljajo, da je njihovo znanje slovenščine veliko boljše,« je povedal mag. Vouk.

Škodljivo oživljanje velikovške bombe

Miha Naglič je sogovornika spraševal tudi po mnenju o odnosu Slovenije do Slovencev na Koroškem, do Koroške in Avstrije in o posledicah, ki jih manjšini povzroča pogrevanje bombnega napada leta 1979 v Velikovcu v slovenski politiki.

»To je zgodba, ki gre enkrat malo gor, pa spet malo dol. Tako je pač v politiki. Slovenija je bila v odnosu do Avstrije dolgo zadržana in si ni upala preveč glasno povedati, kaj je narobe. To sem razumel, saj je potrebovala pomoč Avstrije pri samostojnosti in članstvu v Evropski uniji. Potem je imela težave s Hrvaško in ni želela biti naenkrat skregana z vsemi sosedami. Po dvajsetih letih samostojnosti pa je postala dovolj ugledna članica mednarodne skupnosti, ki se ji ni treba bati Avstrije, če ta ne spoštuje obveznosti do slovenske manjšine. Zadnje čase se le dogajajo pozitivne stvari. Na zasedanju odbora za človekove pravice Organizacije združenih narodov v Ženevi, ki je obravnaval avstrijsko poročilo o stanju človekovih pravic, je Slovenija nastopila pogumno in Avstriji postavila glede položaja koroških Slovencev nekaj zelo sitnih vprašanj. In to pomaga, saj so se ji pridružile tudi Združene države Amerike, Velika Britanija, Švedska in Kanada. Seveda pa ni prijetno že vsa leta samostojnosti Slovenije njenim politikom dopovedovati, naj imajo do nas, zamejcev, državniški odnos, ne glede, iz katere stranke prihajajo in naj nas ne vpletajo v notranjepolitična obračunavanja. Naj pogledajo, kako ravna Avstrija v primeru Južne Tirolske. Naj bodo avstrijske stranke še tako med seboj sprte, bodo v primeru svoje manjšine na Južnem Tirolskem potegnile za isto vrv in celo med zelene in svobodnjake ne boš spravil lista papirja. Ne vem, kdo v Sloveniji je načrtoval pogrevanje velikovške afere v času odločilnih pogajanj o dvojezičnih krajevnih napisih. Korošcev niti najmanj ne zanima, kaj je slovenski predsednik Türk zvedel iz časopisov in česa ni. Interesi so drugje. Šef svobodnjakov Scheuch se je takoj oglasil z zahtevo, da je treba s postavitvijo dvojezičnih krajevnih tabel počakati, dokler velikovški dogodek ne bo pojasnjen. Akterji afere v Sloveniji se premalo zavedajo, kakšno škodo nam povzročajo. Sam tudi ne razumem, kakšno politično korist nekdo od tega pričakuje. Imam občutek, da ta tudi samemu sebi škoduje,« je odgovoril mag. Rudi Vouk.

Koroška, normalna dežela sožitja

Pravnik in do nedavna tudi politik mag. Vouk (sam pravi, da sta pravo in politika povezani, saj je pravo v zakone zlita politika – op. p.) je bil vprašan, kakšna naj bo Koroška prihodnosti in česa si najbolj želi, da bi se zgodilo.

»Pričakovanje, da bo Koroška kmalu čisto druga dežela, je preveč optimistično. Vendar se kažejo pozitivni znaki. Franc Jožef Smrtnik je bil na slovenski listi izvoljen za župana Železne Kaple. Na kaj takega pred petimi leti še pomisliti nismo upali. Pravi, da se je po njegovi izvolitvi v občinskem uradu vse spremenilo in da naenkrat vsi znajo slovensko. Morda bo na naslednjih volitvah v občinah Sele, Globasnica ali Šmihel pri Pliberku uspelo še komu. Vzdušje med ljudmi se spreminja. Koroška je del Evrope in Korošci se vedno bolj zavedajo, da se ne morejo obnašati kot v sedemdesetih letih, ko so podirali dvojezične table in si s slovenščino v javnosti tvegal, da te kdo natepe. Mlajša generacija obžaluje, da se je to dogajalo. Tudi Heimatdienst trdi, da je bila napaka, kar je počenjal. Jaz temu ne verjamem. Mislim, da njegov predsednik Feldner spoznava, da se razmere spreminjajo in da mora hitro skočiti na vlak, ki se že pelje. Največji problem je koroška politika, v katero te spremembe še niso prodrle. Zaradi tesnih političnih razmerij o zmagi dejansko odloča od 10 do 20 odstotkov v preteklost usmerjenih in nacionalistično zabitih volivcev. Kdor jih dobi, je zmagovalec. Ko tega več ne bo, bodo postali najbolj vplivni tisti, ki želijo moderno Koroško. Želim tudi, da bi bilo te debate okrog dvojezičnih tabel enkrat konec in da bi postala Koroška enkrat normalna dežela. Odkar je prišel leta 1981 na Koroško pokojni deželni glavar Haider, vlada v deželi izredno politično stanje, ki se močno razlikuje od razmer v drugih delih Avstrije. To ni več prijetno. Ugledni dunajski časnik Die Presse je objavil lani čisto resno razpravo, kako bi bilo mogoče Koroško vreči iz Avstrije, ker je zaradi nje drugim že nerodno! Normalizacija Koroške bi bila nekaj izrednega za kvaliteto našega življenja.«