Stoletnica, ki obožuje jogo

V Domu upokojencev Kranj so Mariji Zori Fröhlich pripravili prisrčno rojstnodnevno praznovanje. Dopolnila je častitljivih sto let.

Marija Zora se je rodila na Vidmu pri Krškem, kjer je kot otrok preživela tudi večji del počitnic. Še danes se rada spomni brezskrbnih dni na in ob reki Savi. Prijatelji so ji zato dali vzdevek Raca.

Po maturi na ženski realni gimnaziji se je šolala za trgovskega izvedenca na Dunaju, se po enem letu vrnila v Ljubljano, kjer je doštudirala še germanistiko. Kmalu po študiju se je poročila in leta 1939 rodila sina Andreja. Pred 2. svetovno vojno se je z možem in sinom selila na Ptuj. Mož je namreč dobil službo kot elektroinženir, sama pa se je zaposlila v meščanski šoli v Ormožu. Tri leta kasneje je rodila še Franca. Ker je bila vojna, so se vrnili nazaj v Ljubljano. Leta 1945 je mož dobil delo v Idriji in spet so se selili. Ona je poučevala, po nekaj letih pa so se spet vrnili v Ljubljano in tu ostali do leta 1962. Ko sta se sinova osamosvojila, sta se z možem preselila v Savudrijo, kjer je ostala še deset let po moževi smrti – do pred sedmimi leti, ko je prišla v kranjski Dom – zaradi kapi, pa še bliže je bila sinovoma.

Zori ni nikoli dolgčas. Kljub letom je izjemno bistra, vitalna in zelo aktivna – še vedno rada bere avtobiografije, zgodovinske knjige in življenjepise, redno obiskuje telovadbo in skupino za trening spomina. Obožuje jogo. Jeziki so bili vedno njen hobi in še danes se z veseljem pogovarja nemško. Razveselijo jo obiski sina Franca in obeh snah, Mare in Neve, ponosna je na svoja vnuka in vnukinjo ter na kar sedem pravnukov.

Pravi, da je imela lepo življenje, in če ji pred leti ne bi umrl sin in v življenju ne bi 'dala skozi treh vojn', bi bilo njeno življenje skoraj pravljično. Kljub številnim selitvam ji optimizma nikoli ni zmanjkalo, na materialne dobrine ni dala veliko, imela pa je srečo, da so jo celo življenje obdajali ljudje, ki so jo imeli radi.