Šepetalnica za veter (36)

6. poglavje

Kdo ve, komu bom kot starec pripovedoval zgodbo nocojšnjega večera, je šinilo v Vasilija, ko se je končno odtrgal od spečega Fedorja in smuknil skozi vrata barake. A zagotovo mu ne bom pozabil omeniti, da se med hojo nisem oziral v nebo. Zvezd tako ni videti, a to ne pomeni, da jih ni. In tudi, ko bi bile, nekatere med njimi ne bi več obstajale. A moja srečna zvezda je morala biti na svojem mestu, ni se še pogreznila v večno temo, bedela je nad mojimi koraki, ki sem jih usmerjal proti spodnjemu delu taborišča, zvabila je stražarje, da so se raje greli na toplem, kot da bi oprezali za kakšnim naključnim ujetnikom, ki bi zaznamovan z norostjo tvegal nočni izlet. Pa saj so najbrž vedeli, da se tudi to dogaja. V vasi je bilo dovolj vojaščine, da je znala poskrbeti za ubeglega ptička, od kakšnega barantanja, ki so ga opravljali nekateri pretkanci, pa so tudi stražarji imeli koristi. Niso samo ujetniki siti tega obsedenega stanja. Skusil si je Vasilij njihovo naveličanost, znali so kdaj še v vročih mesecih pospati pod drevesi, ko je Vasilij bolj pod budnim očesom starega Lužnika pomagal pri opravilih, da je nazadnje postal skorajda nepogrešljiv na kmetiji. Kmet je kmet, zemlja je zemlja, brez dobrega hlapca ne gre, in nemara je stari tudi zato zamižal na eno oko, ko je hčerkino zanimanje za ujetnika postajalo že tako očitno, da so se nazadnje celo v vasi razpasle govorice. Ni jih bilo malo, ki so zamerili bolj Lužniku kot hčerki. Ta je imela dovolj skrbi s svojimi sanjami in ni se samo ona spraševala, kam vse to pelje. Še zlasti, ker se je tudi Fritz vsake toliko časa pojavil v hiši, strogo povprašal, kako se obnese pomožna delovna sila, in si bolj kot z odgovori dajal opraviti z opazovanjem dekline. Na Rusa kot na morebitnega tekmeca dolgo ni pomislil. Ali vsaj do tedaj ne, ko se je pojavil v sadovnjaku. Tistega dne je prignal kar nekaj ujetnikov, da so priskočili na pomoč pri obiranju jabolk, pa najbrž ne samo zato, ker mu je stari Lužnik v zameno obljubil žganja, da ga bo grel v zimskih nočeh. Ne bi postal pozoren na domačnost, ki jo je opazil med dekletom in Vasilijem, če mu ne bi v ušesa zasekala njuna govorica. Kako hudiča se je Rus naučil dekletovega jezika vsaj do te mere, da mu je njuno klepetanje pozvanjalo v glavi še potem, ko je brez besed strmel za ujetniki, ki so zapuščali prizorišče. Kaj potem, če si nista namenila pozdrava v slovo, nasmeška ali vsaj dvignjene roke. Njega ne bosta prelisičila, je zaglodalo v njem, ni neumen, da bi nasedel dekletovim izgovorom, kadar jo je poskušal zgrabiti za roke ali jo zvabiti na gostilniški vrt, ki je ohranil zavetje mirnejših časov. In ta prekleti ruski gad mu je povrhu še rešil življenje, on sam ga je poslal v ta kmečki raj, da zdaj tam obira prepovedana jabolka, ali kaj. Samo počasi, si je naročal, najprej ga odtrgaj iz gnezdeca, prihajajoča zima je dovolj tehten razlog, da ga skupaj še z nekaterimi drugimi ujetniki pomakne nazaj v severno taborišče, fantje so svoje opravili, cesta pa kar kriči po krepkih rokah, poredili so se ob kmečki hrani, pravi voli so, naj tolčejo kamenje, naj kidajo sneg, oni Rus je še posebej primeren za razbijanje skal, naj se zvečer brez zavesti o čemerkoli drugem kot naslednjem udarcu s krampom zvali na pograd in samo moli, da bo naslednji dan krajši od preživetega. (se nadaljuje)