In stoletje bo zardelo

Kocbek je že nekaj let v središču naše pozornosti. Ob nedavnem kulturnem prazniku je izšel tudi doslej najbolj celoviti in najboljši prikaz njegovega življenja in dela, napisal ga je literarni teoretik in kritik Andrej Inkret. Zajetna, elegantna in odlična knjiga ima naslov In stoletje bo zardelo, kar je verz iz Kocbekove pesmi; ta pesem bo »nekoč pogledala /ošabnemu stoletju v obraz / in stoletje bo zardelo«. Koliko je kdo ob Kocbekovi usodi zardeval že v 20. stoletju, ne vem; tisti, ki bi morali, najbrž niso, bili so tudi sicer močno rdeči in se še dodatna rdečica ne bi niti opazila; bolj se je morda pri »ta črnih«, zardevamo pa (kdor more) ob seznanjanju z vso širino in globino Kocbekovega življenja in dela zdaj, v 21. stoletju. Njegova življenjska pot nam je sicer že znana, v tej knjigi pa še dodatno osvetljena in razložena, mejniki ob njej so Premišljevanje o Španiji, OF, Dolomitska izjava, Tovarišija, Strah in pogum, intervju, ki ga je dal Borisu Pahorju marca 1975, in plazovi obtožb, ki so se večkrat vsuli nanj … V onem prelomnem pogovoru je slovenski javnosti razkril predvsem troje: kako je Partija z Dolomitsko izjavo februarja 1943 izigrala koalicijsko OF iz leta 1941; kako je ta ista Partija leta 1942 izzvala državljansko vojno, spomladi 1945 pa pobila s Koroškega vrnjene domobrance, 12 tisoč mladih moških, ki bi si povečini šele ustvarili svoje družine in se tako šele zares realizirali v svojem narodu …

Ob vsem, kar sicer že vemo, izvemo iz Inkretove biografije tudi marsikaj doslej neznanega ali pa nam je prikazano v novi luči. Da Kocbekova partizanščina ni bilo le posedanje v skrivališčih tipa Baza 20, denimo, ampak je okusil tudi res hude boje in preizkušnje. Ena takih je bila januarja 1943, ko se je delegacija vodstva OF, v kateri sta bila tudi Kocbek in Maček, peš napotila iz Dolomitov na Dolenjsko in naprej na jug, da se pridruži predsedstvu Avnoja. Eno od noči na poti so prespali na skromni kmetiji v Bakercu nad Ambrusom. »Ljudem so bili sumljivi, sprejemali so jih nejevoljno, s prikrito sovražnostjo, toda poti naprej niso več zmogli, potrebovali so počitek, za povrh je bil Maček hudo prehlajen, kuhala ga je vročina … Legli so po tleh in skušali zaspati, v jutranjem mraku pa so okrog hiš nenadoma zaropotali streli in presenetili stražo, nekdo od domačih je ponoči obvestil Italijane … Še vsi potoglavi so si v naglici nataknili škornje, pograbili nahrbtnike, nevajeni prijeli pištole in se opotekli po sipkem snegu, bežali, kakor so vedeli in znali … Dirka po čistini je bila neizprosna, ni je hotelo biti konec, neki trenutek se je Kocbeku zazdelo, da mu pohajajo moči, s poslednjim nagonskim vzgibom se je uprl želji, da bi obstal, legel v sneg in pustil, naj se zgodi, kar se hoče – in z enako norim besom kot drugi divjal naprej: 'Telo je hitelo pred menoj, duh se je vlekel za njim …' Nazadnje je streljanje ponehalo, do kraja izmučeni so se ustavili na robu gozda, pogledal je na uro, peklensko divjanje je trajalo štiri ure, imeli so dva padla …« Vidite: pesnik kot tekač na štiriurnem krajinskem krosu (cross country)! V Tovarišiji beremo, kako se je Kocbek že spomladi 1942 blizu istega Ambrusa, v Hinjah, »na zborovanju po nedeljski maši s težavo spoprijemal z malodušjem, ko je zapazil, kako nezaupljivo poslušajo ljudje njegovo pozivanje k vstaji, zdelo se mu je, da se je lotil Sizifovega dela in da je 'kljub krščanstvu tujec med temi kristjani, da vlada med živimi Slovenci tragičen nesporazum, ki ga ne bo mogoče odpraviti z iskrenimi in toplimi besedami'« … Aha, Ambrus – nam ni ta kraj znan še iz neke druge, veliko poznejše afere, povezane s priimki Strojan, Drnovšek … Nemara sta tu, v Suhi krajini, slovenski klerokatolicizem in z njim povezana ksenofobija do vsega nekatoliškega res zasidrana globlje kot drugje?

No, Kocbekovo življenje ni veljalo le poeziji, veri in politiki, bilo je tudi življenje iz dneva v dan, z mnogimi prigodami. Ste vedeli, kdaj in kako se je mladi varaždinski gimnazijski profesor Edvard »med inštrukcijami iz francoščine« zaljubil v svojo življenjsko sopotnico, sedem let mlajšo Zdravko Koprivnjak? Kako ga je v »strahotni predpomladi« 1942 pretresel »divji eros«, ko se je silovito zaljubil v Ljubljančanko Meto Magdič, hčerko bogatega trgovca? Kaj vse je morala po odhodu staršev v partizane (maj 1942) prestati njuna prvorojena hči Lučka, ki je pozneje kot medicinska sestra umrla že pri nedopolnjenih 35 letih, zelo verjetno, da tudi za neizbrisnimi posledicami travm iz zgodnjih otroških medvojnih let? In veliko je še takega v tej imenitni »pričevanjski« knjigi. Upam, da sem vas razdražil in jo čim prej vzamete v roke!