Radio ti zleze pod kožo

Jana Jenko sodi med najbolj prepoznavne glasove Radia Sora. Z radijskim mikrofonom se je srečala že kot osnovnošolka v otroški oddaji, zdaj pa mu je zvesta že šestnajst let.

»Tremo imam zelo redko, tokrat pa jo imam,« je na začetku pogovora za Gorenjski glas v smehu priznala dolgoletna radijska novinarka in moderatorka Jana Jenko. Začetna trema je bila povsem odveč, saj se je med pogovorom sproščeno razgovorila o delu na Radiu Sora in nam zaupala tudi nekaj zanimivosti o sebi. Zdaj 29-letna moderatorka se še dobro spominja, kako je kot sedmošolka opravljala avdicijo za otroško oddajo Brbotavček: »Kar nekajkrat sem se zmotila, a me je Milena Miklavčič, ki je bila takrat odgovorna za otroški program, kljub temu povabila k sodelovanju. Od takrat so bili moji ponedeljkovi večeri rezervirani za Brbotavčka, pa četudi sem morala včasih od doma: iz Žirovskega vrha do Žirov, kjer so bili takrat radijski prostori, peš ali s kolesom.«

Jana je s poslušalci Radia Sora že šestnajst let. Najbolj jo poznajo po Petkovi razglednici, ki ob petkih popoldne prinaša različne zgodbe ter povabila na potep po Sloveniji in tudi zunaj njenih meja. »Ta oddaja mi predstavlja zanimiv izziv, zagotovo pa je kriva za kakšen moj siv las. Včasih je namreč zelo težko samo z glasom in zvokom poslušalcem predstaviti pravi utrip oz. sliko nekega kraja, dogodka in tudi občutke sogovornikov,« je razložila. V celoti pripravlja tudi sredine Minute za poezijo, včasih naredi kakšen Nedeljski klepet, Zadetek v petek, Počitniška potepanja, skupni nočni program SNOP … Prav nočni termin je eden njenih najljubših, saj je bolj 'nočna ptica', poleg tega pa imajo moderatorji takrat najbolj proste roke pri oblikovanju vsebine. Tudi prebujanje s poslušalci ji je pri srcu, pa čeprav mora zato vstati že ob pol petih zjutraj.

Delo na radiu je lahko zelo nepredvidljivo in tudi Jani se je v teh letih nabralo kar nekaj zanimivih pripetljajev. »Za nekatere poskrbijo tehniki za mešalno mizo, poslušalci pa jih ponavadi slišijo v obliki neustavljivega smeha v sicer povsem običajni vremenski napovedi, obvestilu ali novici. Nekatere pa sem seveda zakrivila tudi sama … Nekoč sem se namreč s terena javljala v program, v krajšem uvodu o lepotah kraja in neokrnjenosti narave pa sem med drugim omenila, da sta v moji bližini tudi dva postavna žrebca. V mislih sem seveda imela konja … No, ko sem se obrnila k sogovornikoma, da z njima naredim kratek pogovor, sta se oba prav pošteno smejala. Od takrat dalje sem včasih morda malo bolj skopa z opisom okolice,« se v smehu spominja sogovornica.

Kot pravi, ji je radio v teh letih enostavno zlezel pod kožo: »Zagotovo veliko k privlačnosti radijskega dela prispeva njegova dinamičnost, nenehno učenje, možnost spoznavanja zanimivih ljudi in njihovih zgodb, stik s poslušalci ...« Ob tem doda, da je tudi vzdušje v Sorinem kolektivu posebno, saj si sodelavci znajo popestriti resno delo s toliko humorja, da te mine tudi morebitna slaba volja.

Jana je sicer študentka farmacije. V prostem času rada potuje, pleše, se ukvarja s športom, bere, spoznava skrite kotičke Slovenije, obišče gledališče, privošči si tudi kakšen adrenalinski podvig. Tako je denimo lani uresničila dolgoletno željo in skočila s padalom, dobršen del decembra pa je preživela na potovanju po Indiji.