Trinajst knjig KUD Logos

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 13. februar 2011 / 06:00

Če bi bil naslov tega zapisa Logos v 13 knjigah, bi to ne bilo prav zadeto. Logos je tako velik, da ga tudi z neštetimi knjigami ni mogoče zapopasti. KUD Logos pa je ime kulturno-umetniškega društva, ki ga je ustanovil in ga duhovno vodi filozof Gorazd Kocijančič. Vemo tudi, da je logos grška beseda za besedo, z njo se začenja tudi Evangelij po Janezu: »V začetku je bila beseda …« »Logos pomeni besedo, misel in smisel. Logos je prostor smiselne komunikacije in besednega ustvarjanja. Območje mišljenja, mesto poezije, medij književnosti. In vendar logos ne nosi le pesništva in mišljenja. Je tudi vznik smisla in strukture, ki omogoča nastanek pristne glasbe in likovne stvaritve. In ne navsezadnje lahko označuje Tisto, kar radikalno presega vsako človeško besedo in misel: absolutni Smisel. Logos je tisto ime Absolutnega, ki je bistveno določalo evropsko izročilo: od Heraklita Efeškega do Janeza Evangelista, od Besede-Dogodka hebrejskih prerokov do mistične Besede, rojene v duši, in Pojma nemških idealistov. Logos je Beseda, ki ne izključuje poslednje Tišine.« Tako piše na Logosovi spletni strani, v tem zapisu pa nam gre za paket kar 13 knjig, ki so jih prvega dne tega meseca predstavili v Slovenskem gledališkem muzeju v Ljubljani. Če bi napisali, da gre za 13 knjig logosa (z malo), bi se to ne zdelo veliko, ker je vseh knjig logosa skoraj toliko kot vseh knjig skupaj (saj najbrž ni knjige, v kateri ne bi bilo vsaj ene besede). Bolje je torej, če se naslov glasi Trinajst knjig KUD Logos – kajti to je pa res veliko, če eno društvo izda trinajst knjig v enem paketu! In to ne kakršnihkoli, temveč res izbranih knjig. Nekatere izmed njih bomo predstavili posebej, v nadaljevanju pa na hitro prelistajmo vseh trinajst.

Gre za dve zbirki: Logos in Poezije, v prvi je sedem, v drugi šest naslovov. Ste že slišali za Julijano iz Norwicha in njena Razodetja božje ljubezni. Puščavnica, zazidana v celico, doživi 1373, ko hudo zboli, šestnajst videnj, ki jih pozneje zapiše, in tako imamo še danes pred seboj njeno izvirno teologijo, v kateri Bog ni le oče, ampak tudi mati … Paladijeve Zgodbe za Lavza (napisane v letih 419 ali 420) »so tisto najbolj evangeljsko, kar je bilo napisano po evangeliju, kakor je tudi puščavniško življenje tisto najčistejše, kar je človek živel v zgodovini krščanstva …« Jacques Ellul v knjigi Anarhija in krščanstvo (1988) dožene, da »bi morale skupnosti, ki se razglašajo za občestva Knjige – če bi bile zveste temu temelju – nastopiti odklonilno do priznavanja kakršnekoli oblasti«. V Rojstvu filozofije (izvirnik 1975) piše italijanski filozof Giorgio Colli o tistem, kar je bilo pred filozofijo, o arhaični modrosti, (bogo)blaznosti (mania) kot matrici modrosti. Zagovor proti Rufinu (402) svetega Hieronima je nova priložnost, da spoznamo njegovega gorečega duha, ki ni v bogastvu izražanja prav nič puščavniški. Kdor bi se rad umaknil iz sedanje v neko drugo Resničnost (2003), naj bere knjigo s tem naslovom, napisal jo je angleški klasični filolog Peter Kingsley. Zapelje nas v svet predsokratske modrosti Parmenida in Empedokla, kjer zvemo, da je resničnost »ena sama, nespremenljiva, celovita, nerojena in nesmrtna«. V knjigi Novi krščanski svet (2002) napoveduje ameriški zgodovinar in religiolog Philip Jenkins prihod globalnega krščanstva. Izpostavi dejstvo, da krščanstvo ni (več) evropska religija – ker se »seli« na svetovni jug, zlasti v Afriko in Latinsko Ameriko, pa tudi začelo se ni v Evropi …

Sedmim versko-modroslovnim sledi šest pesniških knjig. Dotik duha je naslov antologije poljske poezije 20. stoletja, pesmi je izbrala in prevedla Katarina Šalamun Biedrzycka, sestra pesnika Tomaža. Posebna poslastica je antologija helenističnega epigrama Vpletel bom belo vijolico, prevedla in komentirala Jelena Isak Kres. Salomonove ode in Salomonovi psalmi so prvi in edinstven primer avtentičnega krščanskega pesništva, prevedla in komentirala sta jih Alen Širca in Matjaž Črnivec. Eftim Kletnikov (r. 1946) je eden najvidnejši makedonskih pesnikov druge polovice 20. stoletja, Studenec rane pa je naslov knjige njegovih pesmi, ki jih je izbral, prevedel in s svojo besedo pospremil pesnik Veno Taufer. Salomon Ibn Gabirol je bil andaluzijski hebrejski pesnik in filozof iz 11. stoletja, njegove izbrane pesmi, ki veljajo za največjo hebrejsko religiozno pesnitev srednjega veka in za eno najpomembnejših del hebrejske književnosti po Stari zavezi, so izšle v knjigi Krona kraljestva v prevodu in s spremno besedo Gorazda Kocijančiča. V naš čas se vrnemo s knjigo Pesmi človeka, napisal jih je perujski pesnik Cesar Vallejo, v poeziji visok kot Andi, pod katerimi se je rodil …