Neupoštevanje pravil (2)

Pravila morajo imeti svoj smisel. Pravila za domačo uporabo naj upoštevajo starost otroka, njegove sposobnosti, karakter in potrebe. Ne pozabimo na naše potrebe, na način življenja in na energijo, ki jo imamo ali pa je nimamo, da se ukvarjamo s pravili. Nesmiselno je postavljati pravila, če se z njimi nihče ne ukvarja. Nisem zagovornica napisanih pravil v družini, saj je družina tako majhna celota, da naj bi se v njej zmenili vse sproti. Napisana pravila so bolj primerna za šolo, saj je to večji prostor, kjer se srečujejo različni otroci in odrasli. Zanje je prav, da čim večkrat vidijo ali slišijo pravila, jih ponavljajo in uresničujejo, saj je le tako mogoče vzdrževati red v prostoru. Predstavljajte si športno vzgojo, kjer ni pravil in reda. Število poškodb bi se povečalo, če bi vsak skakal in se metal po svoje. Otroci in tudi odrasli se navadimo, kje so pravila manj, bolj ali zelo nujna. Temu primerno se tudi odzivamo. So otroci, ki pravila bolj upoštevajo, in so otroci, ki jih ne slišijo, ne upoštevajo in se tudi ne menijo za posledice ali kazni. O prvih se ni potrebno pogovarjati, lahko si le želimo, da bi jih bilo več kot drugih. Želja je zgolj praktične narave, ne toliko po oblasti ali moči pravil. Kajti lepše je živeti in problemi se hitreje urejajo, če živimo v varnem okolju, z jasnimi sporočili in s prevzemanjem odgovornosti za svoja dejanja. Odrasli smo tisti, ki določamo pravila, vendar je pogoj za to, da smo pozorni na otrokove potrebe. Tako jih znamo upoštevati, hkrati pa presojati, kaj je dobro za otroka in kaj ne. S tem mu že postavimo omejitve, vendar je to prav in nujno za varnost in razvoj otroka. Otrok se na takšen način uči sprejemati kompromise in čeprav negoduje in joka, spozna, da staršem lahko zaupa. To poteka od rojstva naprej. Omejitve so nujne. »Jaz sem glavni« je stavek, ki se na različne načine kaže v naših družinah in ne prinaša nobene koristi otroku.