Vsakoletni vzpon

Besedilo: Jelena Justin
Kategorija: Nasveti / sobota, 5. februar 2011 / 06:00

Dovška baba (1891 m) - Vzpon na današnjo karavanško lepotico je, vsaj zame, vsakoletni obvezni vzpon. Zakaj? Kaj pa vem? Še nikoli me ni razočarala, pa naj sem se je lotila peš, s krplji ali s smučmi.

Gora nad Dovjim, ki po omenjeni vasi tudi nosi ime, me vedno znova navduši, ker je v vseh letnih časih vredna obiska in nikoli ne razočara. Še vedno me je na njenem vrhu obsijalo sonce, pa naj je bilo to pozimi, spomladi, poleti ali jeseni. Tokrat se bomo na Dovško babo podali s turnimi smučmi, saj so njena južna, travnata pobočja idealna za tovrstno zimsko aktivnost.

Na regionalni cesti Jesenice-Kranjska Gora zavijemo desno proti vasi Dovje. Ves čas se držimo desno. Na koncu vasi, kjer se začne makadam, pustimo avto, saj je pozimi cesta snežena in mestoma ledena. Morda se lahko zapeljemo še kakšen ovinek višje. Običajno se proti Dovški babi, s turnimi smučmi na nogah, začnemo vzpenjati kar po cesti. Če nismo s smučmi, se lahko vzpenjamo ravno tako po cesti, ali pa se držimo markirane poti, ki poteka po desni strani potoka Mlinca, potem pa strmo skozi gozd proti Belim pečem in naprej. Večkrat prečimo gozdno cesto. Če smo s turnimi smučmi in nadaljujemo lepo po cesti, bomo na razcepu, kjer smerokaz kaže levo Dovška baba, kmalu dosegli Ravne. Na desni strani je čudovita počitniška hiša, kjer je bila posneta reklama za čokolado v vijolični obleki. Zavijemo po travniku navzgor preko dveh senožeti, skozi kratek gozd in višje dosežemo gozdno cesto. Še malo in smo na Lahovem prevalu. Do sem je približno šest kilometrov makadama.

Z Lahovega prevala se markirana pot odcepi levo čez strmo pobočje do planine Dovška Rožca, kjer je koča pašne skupnosti, moderna in urejena, s sončnimi celicami na strehi. Ta strm vzpon skozi gozd ni ravno najbolj primeren za turne smuči, zato s smučmi raje nadaljujemo po cesti. Joj, cesta se vleče okol rit v varžet. Res je! Ko končno zavije proti planini Dovška Rožca, lahko na desni strani opazujemo grape in grapce, po katerih nekateri tudi smučajo nazaj v dolino.

Od koče po slemenu nadaljujemo do vrha Dovške babe. Običajno na vrhu močno piha in zanimive, a tudi nevarne so opasti, ki jih naredi igra vetra.

Z Dovjega do planine Dovška Rožca bomo hodili približno 2 uri do 2 uri in pol, od tam do vrha pa še dobre pol ure.

Z vrha Dovške babe se odpira razgled, ki jemlje dih; trkamo namreč na kraljestvo Zlatoroga. Pred seboj na koncu doline Vrata zagledamo Triglav, okoli njega so Rjavina, Vrbanove špice, Cmir, Bovški Gamsovec, Stenar, Škrlatica, Kukova Špica itd. Pogled proti zahodu nam pokaže Špik, v daljavi pa vidimo celo Montaževo skupino. Če gledamo proti Julijcem, imamo na desni strani mogočno karavanško lepotico Kepo, levo pa teče greben vse tja do Stola. Če se obrnemo proti Avstriji, vidimo proti celovški kotlini, v ozadju pa Visoke ture in s kančkom sreče celo Veliki Klek ali Grossglockner. Čudovit razgled se odpre že izpred koče na Dovški Rožci, a z vsakim višinskim metrom bo le-ta še lepši.

Z vrha lahko odsmučamo po smeri vzpona, najprej proti koči, lahko pa se usmerimo bolj levo, ali pa proti jugu in po eni od manjših grap, ki smo jih prej opazovali, prismučamo na zadnji ovinek ceste, kjer smo prej zavili levo proti planini Dovška Rožca. Ta del zahteva izkušenega smučarja, saj je strmo in v neugodnih snežnih razmerah tudi plazovito. Po cesti nadaljujemo naprej proti dolini in izkoristimo vse možne travničke za prijetne zavoje.

Nadmorska višina: 1891 m

Višinska razlika: 1186 m

Trajanje: 4 ure in 30 minut

Zahtevnost: 2 zvezdici