Krst pri Savici

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 4. februar 2011 / 06:00

Ker smo ravno pred Prešernovim dnem 2011, predlagam, da preberemo še eno Prešernovo knjigo. Izbira ne bo težka, saj sta v času njegovega življenja izšli samo dve: Krst pri Savici in Poezije (1947). Pa vzemimo v roke kar prvo od teh dveh, tanka je in se hitro prebere. Izvirnik se sicer malo težko dobi, zato pa v knjižnicah marsikateri ponatis, tudi faksimile; pesnitev je vrh tega uvrščena v vse poznejše celovite izdaje pesnikovega opusa. Kako so se v tistih časih prodajale knjige, povedo naslednji podatki: da je bilo že v letu natisa prodanih »blizu 200 izvodov« in že z izkupičkom tisk poplačan; Blaznikov račun je znašal 27 fl in 40 kr; rabat v komisijski prodaji je znašal samo 20 odstotkov, samozaložniku Prešernu je torej ostalo šestnajst krajcarjev od dvajsetih; res pa je tudi, da je bilo na dan pesnikove smrti, torej 13 let po izidu, v zalogi še 232 primerkov. Danes bi se prodali po astronomski ceni.

»Moj najnovejši proizvod, Kerst per Savici, ki je izšel nekako konec sušca, prosim, presojajte kot metrično nalogo, s katere rešitvijo je bil združen namen, pridobiti si naklonjenost duhovščine. Prevajalec sv. Avguština menda ne bo izrekel obsodbe nad tendenco teh malo kitic. Duhovni gospodje so bili to pot z mano zadovoljni in so pripravljeni odpustiti mi tudi prejšnje moje grehe; sicer pa bi mi bilo ljubše, ko bi moje poezije kupovali, kakor da jih hvalijo; to pot sem svoje stroške že pokril, ker je bilo prodanih blizu 200 izvodov in jih nisem dal založiti več kot 600. Da bi imel vsaj eno prednost pred drugimi kranjskimi pisarji, sem dal tiskati vse izvode na velinski papir. Enega priloženih primerkov oddajte, prosim, gospodu Machi, druga dva pa, kakor se Vam bo zdelo, morebitnima kranjcofiloma.«

Tako se je France Prešeren o svoji najdaljši pesnitvi, »povesti v verzih«, ki je izšla prav tistega leta, izrazil v nemško pisanem pismu češkemu prijatelju Františku L. Čelakovskemu z dne 22. velikega srpana 1836. Knjižico je založil sam, natisnil jo je Jožef Blaznik. Njegove trditve, da je pesnitev zložil zato, da bi se »odmeril« pri duhovščini in da je le »metrična naloga«, ne kaže jemati povsem dobesedno. Čeprav je možna tudi takšna razlaga. Ob tem se kaže najprej spomniti »besednega incidenta«, ki naj bi se zgodil pri slapu Savica, 5. avgusta 1832. Tistega dne je imel pesnikov brat Jurij na Breznici novo mašo. Namesto da bi šli k tej maši, so se France in prijatelji zapeljali na izlet v Bohinj, na svatbo v Vrbi pa so prispeli šele tisto nedeljo popoldne. Pri Savici naj bi sopotniki, očarani nad lepoto slapa, pesnika provocirali, naj spesni kak verz. Izustil naj bi naslednje: »Oj, Savica, / nisi več devica! / Si prasica, ki na šroko šči.« Ohranila se je še druga različica, ki jo ne svojih predavanjih uporabil Fran Levec: »Savica, / devica več ni. / Poglejte farji vi, / kako široko šči.« Navzoči naj bi bili v teh rečeh zadržani Matija Čop, duhovnik in pesnik Jakob Zupan, spolno nenasitni Miha Kastelic in poročeni Blaž Crobath, ki svoji ženi takisto ni bil pretirano zvest …

Tako naj bi bilo. Kako je bilo v resnici, ne bomo nikoli izvedeli, pa tudi ni bistveno. Bolj bo res, da je Krst ustvarjalni izraz pesnikove eksistencialne krize, ki ga je zajela v letih 1835/36. Leta 1835 je doživel dvojni udarec: 6. julija je v Savi utonil prijatelj Matija, istega leta je izvedel, da se je Julija tajno zaročila z njegovim gimnazijskim sošolcem Jožefom Anzelmom pl. Scheuchenstuelom (poročila sta se šele leta 1839). Krst je napisal jeseni in pozimi 1835. V njem je, po Slodnjaku, poveličeval »odpoved osebni sreči zaradi napredka in blaginje celote, a v krščanski luči, da bi se tako očistil vsega negativnega, kar se je po Čopovi smrti zbudilo v njem, in se rešil trdovratne misli na samomor zaradi osebne nesreče in da bi pogasil uničujoče ljubezensko hrepenenje v sebi, počastil Čopov spomin in izpolnil tudi poslednjo oblikovno nalogo (ep) njunega pesniškega programa in hrabro nadaljeval sam v najhujših okoliščinah delo za moderno slovensko literaturo in kulturo«.

Najlepša potrditev Slodnjakove razlage je dejstvo, da je v izvirno izdajo Krsta pred pesnitev samo uvrstil sonet Matiju Čopu. V njem pa so verzi, ki ne dopuščajo dvomov. V drugi kitici, denimo: »de srečen je le ta, kdor z Bogomilo / up sreče unstran groba v prsih hrani«. Ali pa v tretji: »Pokopal misli visokoleteče, / želja nespolnjenih sem bolečine, / ko Črtomir ves up na zemlji sreče …« Črtomiru položi v usta besede: »Ljubezni vere, in miru in sprave, / ne branim se je vere Bogomile« … A pesnik sam te vere ne zmore: »dan jasni, dan oblačni v noči mine, / srce veselo, in bolno, trpeče / vpokoj'le bodo groba globočine«. Pesnik je svojo vero izpovedal v znani štirivrstičnici: »Kar je, beži; / al beg ni Bog? / ki vodi vekomaj v ne-bo; / kar je, kar b'lo je in kar bo?«