Dezinficiranje uma

Hotel se je spoznati s športno rekreacijo. Oblekel si je trenirko, ki jo je dobil od žene za rojstni dan. Stopil je v superge svojega sina. Spotoma je opazil, da nosi enako številko čevljev. Kdaj je tako zrasel? Potem se je podal peš na pot okoli posestva Brdo. Bral je, da na tej poti srečaš veliko enako mislečih. Samo hodil je in po enem kilometru mu je bilo že žal, da je sploh kdaj bral o hoji kot rekreaciji in da je, ne da bi vprašal sina, obul njegove tekaške čevlje. Drage so morale biti, ker so tako lahke in tako udobne. Seveda jih je kupil on, ne sin, vendar se ni spomnil, koliko čez sto evrov je moral sin dodati, če jih je hotel imeti. On sam nima niti enega para čevljev, ki bi bili vredni več kot sto evrov. Niti tisti, ki so za k maši, ne stanejo toliko. In je prehodil več kot en kilometer. Prebil se je skozi krizo, o kateri je bral, da nastane, ko greš prvič v življenju s kavča na pot okoli Brda. Med premišljevanjem je zrl v obraze mimoidočih in mimo tekočih. Na njegovo začudenje ni bilo nobenega mrkega obraza, ki bi bil podoben njegovemu. Prav nobenega. In če se ne moti, je ugotovil, da starejši ko so bili obrazi, srečnejši so bili. Bili so videti, kot bi se soncu in svojem telesu zahvaljevali, da so lahko na tej poti. Mladi so imeli nekakšne kable speljane v ušesa in so bili videti resnejši, bolj zaskrbljeni in bili so opazno hitrejši. In vendar ni bilo videti, da jih žene mladost. V hitrost jih žene življenjski slog, si je mislil. Današnji ritem vsakdana pa so mladi vzeli popolnoma zares. Padli so na vse reklame, ki jih sproži moderna družba. Podatke vpijajo kot spužve in se potem gredo tekmovanja med sabo ali celo samo s sabo. Med svojo prvo športno rekreacijo si je torej vedril um. Tako kot je bral. Zapomnil si je prebrano. Pisalo je večkrat, da ti športna rekreacija dezinficira um. Ne bere veliko, zato se mu ni treba veliko zapomniti, a vendar to mu je ostalo nekje na začetku spomina. Čakal je na očiščenje vse do sedmega kilometra. Že dolgo tega je, zares predolgo, odkar je nazadnje prehodil sedem tisoč korakov. Nekoč, ko je osvajal damo, s katero je nameraval preživeti življenje, je obhodil celo Blejsko jezero. Uspel mu je dvojni podvig. Prehodil je vse tiste korake v dvoje in čez tri leta jo je zaprosil za roko. Pristala je. Danes mu bo oprala prepoteno trenirko. Ljubi jo še danes, vendar ne ve, kako ji bo razložil, zakaj je v sinovih supergah obhodil posestvo Brdo. Ali ga bo razumela? Verjetno ga bo uvrstila med moške v krizi srednjih let? Zrelih let? Kam sploh spada? Koliko je star? Po počutju si je mislil, da še vedno sodi na sedež motorina APN6. Takrat je bil interesanten za ta svet. Vsaj tako je mislil. Vprašanja in odgovori so kot gejzir bruhali iz njegove lobanje. Na skrivaj in svoje veliko začudenje je svojo utrujenost ne vedoč prekril z glasnim smehom, skoraj krohotanjem. Naslednje mimoidoče in tekoče je začel pozdravljati z nasmehom, čeprav je z njegovega čela bilo prebrati, da bo naslednji teden trpel zaradi vnetja vseh mišic telesa.

V cilju desetkilometrskega pohoda je stal pred avtom. Niti enkrat ni pomislil na stroj iz tovarne. Niti enkrat ni pomislil na svoje delo na štiri izmene. Niti enkrat ni pomislil na SD in DeSUS. Niti enkrat ni pomislil na Egipt in evro. In samo na prvem kilometru je pomislil na žulje. Ko je ugotovil, da jih v tako dobrih copatih ne more stakniti, so bile naslednje njegove povsem drugačne od dotedanjih. Pogledal se je v steklu avtomobila. Videl je nasmeh na sebi. Sam sebi se je zdel precej kičast v modri trenirki in z usti, zakrivljenimi v črko u. Spomnil se je izgovora za ženo … ni pa se še spomnil, kako bo pregovoril sina, da končno začne športne copate uporabljati za gibanje, ne pa za v »disko«.