Strmolska Vilma (2)

Besedilo: Marija Cvetek
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Ob 90-letnici Vilme Mlakar, znamenite sobarice na gradu Strmol

Vilma se je rodila l. 1920 v zaselku Bistrica, ki danes spada k vasi Ločica pri Vranskem. V šolo je začela hoditi v Braslovčah, kamor jo je vzela stara teta, ker je v domačem kraju niso hoteli vzeti v šolo s šestim letom, češ da je preslabotna. Domov se je preselila šele, ko je začela obiskovati 5. razred na Vranskem. Njen dve leti mlajši brat Janko je l. 1944 padel v partizanih. Vilmi je pri štirinajstih letih umrla mama, oče pa se je znova poročil. Z mačeho nista imela otrok, ker, kot pravi Vilma, je bila ta že »v letih«.

Vilma je bila odlična učenka in želela je postati učiteljica, zato je hodila v nižjo meščansko šolo. Po mamini smrti se je vse spremenilo, zato se je odločila, da bo šla raje v službo, saj je želela imeti »dostojno obleko, perilo« itd. Ker še ni bila polnoletna, ni mogla dobiti delovne knjižice. A vendarle ji jo je »zrihtal« stric, ki je služboval na občini. Najprej je služila v Celju v vili Fortuna pri Majdičevih. Mlada vdova tovarnarja Kuneja, Ruša Majdič Kunej, je imela tri otroke. Vilma se je z njimi hitro spoprijateljila. Hodili so tudi v Gornjo Radgono, kjer so imeli graščino.

Nekoč se je Vilma zelo prehladila, ker je na Hudinji oprala celo goro perila. Zdravnik ji je podaljševal bolniški stalež še potem, ko je bila pri znanki v Rimskih Toplicah, kjer se je v hotelu učila kuhati. Lastnica hotela ji je ponudila službo, a se ni odločila, da bi ostala tam. Nekoč jo je obiskala sestrična, ki je službovala na Strmolu. Pripravljala se je na poroko, in ker je bila noseča, je odpovedala službo. Gospe Hribarjevi je kar obljubila, da ji bo »zrihtala namestnico«, sestrično Vilmo z Vranskega. Vilma je sprejela to »ponudbo« in se je zglasila v pisarni Hribarjeve tovarne Šumi v Ljubljani. Tam jo je že čakala gospa Ksenija, ki jo je takoj očarala s svojo prijaznostjo in s svojim preprostim in naravnim vedenjem. Domenili sta se za štirinajstdnevno preizkušnjo na Strmolu. Vilmi se je v gradu zdelo vse nadvse lepo in imenitno.

Prijazno jo je sprejela tudi Ksenijina mati Amalija. Vilma jo je pozdravila: »Ljubim roko, milostljiva.« In gospa Amalija je bila vesela Vilminega uglajenega vedenja. Spominja se prvih vtisov, ki so jih nanjo naredili strmolski gospodarji in »personal« v gradu. Rado Hribar je bil ljubezniv in prefinjen človek, »pravi gentleman«, pravi Vilma. Vilmo je seznanil s strežnikom Karlom Šteblajem, s kuharico Marí, sobarico Angelco in drugimi. Na gradu sta bila zaposlena tudi dva vrtnarja. Za živino sta skrbeli dve dekli, občasno pa so hodili pomagat na vrt moški in ženske iz okoliških vasi. Ob ponedeljkih sta ponavadi prihajali dve perici.

Vilma se je takoj lotila dela; kar sama je priskočila na pomoč v kuhinji. Dobila je svojo sobo, nazadnje pa se je naselila poleg sobe gospe Amalije, da jo je ta lahko poklicala, kadar je potrebovala pomoč.