Vzdignite me, zadušiti me hoče!

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / torek, 1. februar 2011 / 06:00

Slovenski kulturni praznik, ki ga imenujemo tudi Prešernov dan, praznujemo 8. februarja, na dan pesnikove smrti. Ker je tako, poglejmo, kako se je soočal s smrtjo, kakšni so bili njegovi zadnji dnevi in kako je umrl.

Smrt je pojem, slutnja ali doživetje, ki ga v Prešernovih pesmih srečamo kar pogosto. »Prijazna smrt! predolgo se ne mudi ... zadnja ljubca, bela smrt ... v Save dereče valov tam vrtinčinah smrt te zasači ... smrt in ošabnost ste zmagale mene same ... De Helenina lepota, tolkanj mož pred Trojo smrt ... počije, smrt mu čela pot obriše ... Ak pa naklonijo nam smrt bogovi ... Kdo mu je kriv bil smrti, se prašajo ljudje ... de smrti odvrniti ni mogoče ... ak hitre ne, je smrti svest počasne ... de bi nebes ne zgrešil v bridki smrti ... po smrti nama tam v nebeškim dvori ... do smrti tam preganja zmot oblake ... Pred smrtjo ne obvarje koža gladka ... in ko ti že priteče smrtna sraga ... de smrtna žetev vsak dan bolj dozori …« Navedli smo samo nekaj najbolj značilnih verzov iz različnih pesmi, v katerih pri Prešernu nastopa smrt. A v njih gre največkrat le za smrt kot pojem ali pesniško osebo. Prvi zaresni soočenji s smrtjo pa je pesnik doživel poleti 1835, ko mu je utonil najboljši prijatelj Matija Čop, in 1842, ko mu je pred svojo smrtjo pisala mati Mina.

Pesnikova mati in sestra Lenka sta takrat živeli pri Juriju Prešernu, ki je bil duhovnik v Šent Ropretu na Koroškem. Juriju je za Franceta narekovala naslednje pismo: »Ozdravila se več ne bom. Bom umrla. Na mojo pot boste vsi prišli. In morebiti ti, France, prvi. Tako fleten otrok si bil. Tudi sedaj svojo reč prav obrni!« Njena napoved se je uresničila: ona je umrla 25. aprila 1842 za vodenico, France komaj sedem let za njo za enako boleznijo. O materinem pismu je pripovedovala Lenka, o tem, kako je France pismo sprejel, pa sestra Katra: »Ko je doktor to materino pismo bral, so mu take solze doli šle kot grah. Vprašala sem ga, kaj je v pismu, ki sem ga jaz s pošte prinesla. Pa ni hotel nič reči. Le pismo je pustil na mizi. Ker je bilo slovensko, sem ga potem brala in videla, kaj je bilo pisano.« Na materin pogreb na Koroško France ni šel, ni mogel.

Pesnikova smrtna bolezen je bila trebušna vodenica. Natančneje: jetrna ciroza, »posledica nesrečnega življenja in pogubnega žganjepitja mu je počasi uničevala zadnje moči krepkega telesa, ki bi lahko živelo še desetletja« (Anton Slodnjak). Resnici na ljubo: nagnjenost k tej bolezni v njenih različnih oblikah je bila tudi v pesnikovem rodu po materini strani. »Ni nujno, da nastane vedno zaradi obilne pijače. Vodenic je cela vrsta: kožna, trebušna, prsna, srčna, sklepna in možganska. Pri trebušni vodenici (Ascites), kakršna je mučila Prešerna, je bila prvi vzrok jetrna ciroza (zgrbančena jetra). Pri tej se v telesnih votlinah nabira voda. Od začetka do konca bolezni, ki bolnika popolnoma shira, mine včasih vse leto. To je značilna bolezen moških, starih od 40 do 60 let. Bolnika pri tej obliki vodenice pritiska in napenja, ima težko sapo, napihnjeni so udje in telo. Z oslabelostjo srca zastaja tudi krvni obtok; zaradi začepitve jetrnih dovodnic se posebno v trebuhu nabere obilje včasih vnetne, včasih pa nevnetne tekočine; odtod ime tej zvrsti vodenice trebušna vodenica.« Tako in še bolj nadrobno je to bolezen in njen potek pri Prešernu opisal Črtomir Zorec (Po Prešernovih stopinjah, 1987).

Posebej hudo je bilo zadnje tri mesece, od novembra 1848 do februarja 1849. Pesniku sta pomagala zdravnik doktor Bežek in ranocelnik Tomaž Pirc, predvsem pa sorodniki, ki so ga kar naprej privzdigovali in prekladali. »Boštjanov stric-boter, ki so bili že precej dolgo iz Vrbe in so v Kranju ostali. Nje je France prav posebno rad ob sebi imel. Bili so pri njem podnevi in ponoči. Ena dekla, mlada in prav močna je bila. In še ena iz hiše je pomagala. Ti vsi in jaz smo ga prevzdigovali in prekladali.« Tako je pričala sestra Katra, zapisal pa Tomo Zupan po pripovedovanju sestre Lenke. Našteti so bili z njim tudi tisto jutro, ko je umrl, 8. februarja 1849, malo pred osmo zjutraj. Njegove zadnje besede so bile vzdihujoče: »Vzdignite me, zadušiti me hoče!« Z njimi na ustih je umrl človek, ki je napisal najlepše pesmi v slovenskem jeziku.

Poglejmo naposled, kakšna je bila pesnikova poslednja pot do pokopališča. »V soboto 10. februarja je bil sončen, a izredno mrzel dan. Pogrebni obred, ki ga je vodil sam kranjski dekan Jožef Dagarin, je potekal nadvse slovesno. Že ob osmi uri zjutraj so mrtvega Prešerna prenesli v župnijsko cerkev, kjer je imel dekan veliko mašo s sedmimi duhovniki. Ko so nato po pogrebnih molitvah pesnika prinesli iz cerkve, je bilo na trgu vse polno ljudi, do koder je segel pogled. V sprevodu so nosili pesnika njegovi tovariši kranjski narodni stražniki v paradnih oblekah. Ob krsti so hodili v vrsti študentje ljubljanske akademske legije. Po dva in dva sta mu tudi ves čas, ko je Prešeren ležal na mrtvaškem odru, kot častna stražnika stala ob straneh. Za njimi so se zvrstili pesnikovi sorodniki, številni Vrbnjani in množica domoljubov iz Ljubljane, Radovljice, Tržiča in sploh z vseh koncev Gorenjske. Ob žalnih zvokih godbe kranjske narodne garde so pesnika pospremili skozi mesto do kranjskega starega pokopališča, kjer so ga ob desetih pokopali tik ob pokopališkem zidu, desno do vhoda.« (Janez Mušič, Zgodbe o Prešernu, 1993)