Ukrajinci gledajo Kusturico

Novinarska konferenca na ulici je bila uspešna, naš tretji dan v Kijevu pa je tudi počasi šel h koncu.

Novinarska konferenca je uspela. Naš Miha je bil več kot zadovoljen. Odpravimo se s prizorišča v smeri našega kijevskega domovanja. Miha vmes nekajkrat izstopi, steče naprej, nam naroči, naj se počasi peljemo proti njemu in nas s svojo malo kamero posname med vožnjo. Ker se gre »domov« na povsem drugi konec mesta, se z našim vodičem, nevajenim vožnje po mestu, fant se namreč običajno naokrog prevaža z javnimi prevoznimi sredstvi, zopet nekoliko »cijazimo« gor in dol ob obali Dnepra. Dokler spet ne izgubimo Staretov. »On left?« vprašam, Miha pa hmmmm … prav počasi yees, on left, ko smo že skoraj zapeljali mimo. Glede na to, da je imel dovolj dela s prometom, mu sploh nisem povedal, da se je spet pregrela zavora in kadar hočem zavirati, moram malo »pumpati«, preden prime. Utrujeni od celodnevnega dogajanja (samostani, park domovinske vojne, novinarska konferenca, vožnja po Kijevskih ulicah – vse to pri 35 stopinjah Celzija) v našem stanovanju na pivu razmišljamo le še o hrani in še kakšnem pivu.

Gremo, tokrat raje z mestnim avtobusom, v samopostrežno restavracijo Puzato Hato, kjer se je Miha končno le razgovoril. Izvedeli smo marsikaj zanimivega o življenju Ukrajincev nekoč in danes. Sebe uvršča v srednji razred, ker še kar dobro zasluži, menda pa ta počasi izginja. Da ima pri Anžetu plačo kakih 6000 grivnov, kar je nekaj manj kot 600 evrov na mesec, kar ni slabo za Kijev. Da je že bil na EXIT glasbenem festivalu v Vojvodini, sicer pa Ukrajinci ne potujejo ravno dosti, ker preprosto nimajo denarja za to. Menda so sanje vsakega mladega Ukrajinca živeti v Kijevu. Da mladi radi pijejo češko becherovko, a se je že nekajkrat zgodilo, da so pili »eno čudno« in jim je bilo drugi dan slabo. Po njegovem mnenju je to kakšen ukrajinski ponaredek. Namigne, da je dober zakarpatski konjak. Počasi smo se poslovili, bil je petek in Miha je čakal žur na splavu na Dnepru. Da so podobni kot tisti v Beogradu na Savi oziroma Donavi, nam razloži na naše presenečenje, in da mladi Ukrajinci obožujejo srbske filme, posebno tiste Emira Kusturice, češ da sta si naroda zelo podobna. Pred nami pa je še zadnja kijevska noč.