Kučanovih sedemdeset

Gosta naše sinočnje Glasove preje sta bila Spomenka in Tine Hribar, povod za povabilo je bilo dejstvo, da ravno v teh dneh skupaj praznujeta svoji 70-letnici. Ob tem pa smo tako rekoč »spregledali«, da je 14. januarja svojih 70 let dopolnil tudi Milan Kučan, prvi predsednik naše države. Gorenjski glas mu je sicer ves čas izkazoval razmeroma veliko pozornost, je tudi osebnost, ki je bila največkrat gost Glasovih prej, kar štirikrat! Prvič je bil povabljen 9. decembra 1988, ko je bil še predsednik Zveze komunistov Slovenije, drugič in tretjič (1993 in 1999) kot predsednik republike in četrtič pred letom dni na stoti preji, ko sta bila skupaj naša gosta kar dva predsednika republike, prvi in sedanji.

Že iz gornjih podatkov je razvidno, v čem je glavni fenomen Milana Kučana. Ne le v tem, da je bil prvi predsednik te države in da je bil na ta položaj izvoljen kar trikrat zaporedoma (in najbrž bi bil še četrtič in petič, a ustava tega ne dopušča); fenomen je tudi v tem, da je bil na položaj prvega moža nove države izvoljen kot šef zadnjega cekaja v prejšnji republiki (podobno kot prvi srbski predsednik). V drugih, nejugoslovanskih in nesovjetskih državah nekdanjega socialističnega bloka, bi bilo kaj takega nemogoče, v njih bi bila ta funkcija hipoteka, bolj breme kot prednost. V večini republik nekdanje Sovjetske zveze in Jugoslavije pa je ta prehod potekal tako, da so zadnji šefi starega režima postali tudi prvi možje novega. Tu ne bomo razpravljali o vzrokih te posebnosti, ki med drugim kaže na to, v katerih državah je bil komunizem »izviren« in v katere je bil uvožen oziroma vsiljen.

Kakorkoli že, dejstvo, da je bil Kučan aprila 1990 izvoljen za predsednika tedanjega republiškega predsedstva kot dotedanji predsednik ZKS, priča vsaj o dvojem: o njegovi osebnostni moči in ugledu in hkrati o volji večine volivcev, ki so s tem, ko so volili Kučana, izrazili tudi željo, da se prehod iz starega v novi režim izvede na miren oziroma na »mehak« način, brez revolucije in lustracije. Če bi bila večina za bolj radikalne spremembe, bi volila Jožeta Pučnika, ki, resnici na ljubo, tudi ni dobil malo glasov in je kot vodja Demosa odigral veliko vlogo v tedanjih dogodkih. Milan Kučan torej nekako pooseblja mirni in elegantni prehod iz socialistične v »navadno«, a samostojno republiko Slovenijo.

Po drugi strani pa je upravičena kritična trditev, da se je iz stare v novo republiko preneslo oziroma pretihotapilo tudi marsikaj takega, kar se ne bi smelo. Ta očitek ne leti le na Kučana osebno, temveč na vse, ki so postali funkcionarji novega režima kot aktivni nosilci starega. Enega od takih očitkov že ves čas izpostavljata tudi v začetku omenjena zakonca Hribar: da se ni dovolj radikalno obsodilo zločina, ki ga je komunistični režim zagrešil spomladi 1945 z izvensodnim pobojem dvanajst tisoč slovenskih domobrancev. To je zločin, ki ga mednarodno pravo označuje kot hudodelstvo proti človečnosti in ne zastara. Dolgo je trajalo, da ga je slovenska javnost sploh spoznala, v tem sta ključno vlogo odigrala Edvard Kocbek in Spomenka Hribar. Zločin je bil razkrit in to je prav, narobe pa je, da se ni nova oblast v teh dvajsetih letih nikdar zares potrudila, da bi razkrila in obsodila tudi še živeče ali že umrle zločince, tiste, ki so ta Zločin, pisan z veliko, zagrešili. Kučan bi lahko kot dolgoletni predsednik te države naredil kaj več, da bi se to zgodilo … Kljub temu mu ob njegovem jubileju želimo vse najboljše, predvsem pa zdravja!