V gledališču je vsakič drugače

Zadnji Borštnikov prstan je bil narejen po meri za njegov prstanec. Prejel ga je za svoj prispevek v zakladnico slovenske igralske umetnosti. Ta je izjemen. Janez Hočevar Rifle je eden tistih igralcev, ki je pustil svoj pečat tako v gledališču kot v filmu, na televiziji in radiu.

Kako se zjutraj vstaja na deželi, posebej če je tak pomladni dan sredi januarja, kot je današnji ponedeljek?

»Neverjetno, kakšen užitek je to. Ko se zbudiš, imaš dva mačka na sebi, enega pri nogah, drugega pri glavi, ob postelji je pes, ki mi začne lizati roko, hov, hov, pojdiva ven, greva lulat. In potem ven na sonček. Tega v Ljubljani nisem poznal. Res sem vesel, da smo se odcepili na tole lepo Gorenjsko.«

Sicer pa v Dorfarje prihajate že kar nekaj let, mar ne?

»Seveda. Zdaj sem skoraj že »star domorodec«. Vikend, pravzaprav bolj podrtijo kot ne, ob potoku Sušica sem kupil že konec osemdesetih let. Potem so šli nekaj časa vsi moji honorarji v adaptacijo in do leta 1991 je tam nastala lepa hišica. Torej sem v Dorfarjah že skoraj dvajset let, zadnjih osem pa tukaj tudi stanujem. Lahko grem tudi po večkrat na dan v Ljubljano, a se zvečer vedno vrnem domov v Dorfarje.«

Pridejo leta, ko se človek naveliča mestnega »šundra« …

»Meni se zdi to kar logično. Nekoč smo vsi prišli v obratni smeri z vasi v mesto. Sicer izhajam iz Velikih Lašč, kljub temu da so se moji starši v Ljubljano preselili tik pred mojim rojstvom. Zdaj se mi zdi kar nekako logično, da se spet vrneš nazaj, bližje naravi. Opažam, da ljudje niti ne čakajo več poznih let, ampak že prej zbežijo iz Ljubljane. Življenje v velikem mestu postaja že prava tegoba.«

In pride tudi čas, ko žiriji za Borštnikov prstan v roke pride spisek »življenjsko delo Janeza Hočevarja Rifleta« …

»Ja, Borštnikov prstan je nagrada za življenjsko delo, ampak jaz sem še vedno tako močno v igralskem kolesju, da vedno rečem, da sem dobil nagrado za »dosedanje življenjsko delo«. Ne, nisem se še zaustavil.«

Kakopak gre za najvišje priznanje za igralske dosežke pri nas.

»To absolutno je najvišja igralska nagrada, na katero sem tudi sam še posebej ponosen. Sicer nikoli nisem bil ravno cepljen na take in drugačne nagrade, a jih je bilo doslej kar precej in prav na vse sem ponosen. Ampak Borštnikov prstan je nekaj več, saj gre za stanovsko nagrado. Praktično te nagradijo kolegi igralci in to je zame največ vredno.«

Veljate za sodobnega univerzalnega igralca, saj obvladujete vse zvrsti in žanre, ne glede na medij, v katerem nastopate, naj bo to gledališče, televizija, film, radio … Je po več kot petinštirideset let dolgi karieri mogoče reči, še najraje sem pa igral v …?

»Ne, tega ni mogoče reči, saj povsod rad delam, tako v gledališču kot na filmu ali kje drugje. Česarkoli sem se že lotil, sem to počel z neko afiniteto. Bilo mi je všeč, pa sem zagrabil. Že res, da me večina najbolj vidi v komediji, kar nekako tudi pritiče mojemu vedremu značaju. Res je, da tudi sam zelo rad igram v komedijah, a so mi ravno tako všeč, če jih tako imenujem, resne vloge. Vsake stvari, ki me je vsaj malo zanimala, sem se lotil. Po drugi strani pa se v igralskem smislu nikoli nisem počutil tako posvečenega, da bi igral samo še vloge ranga Jerman v Cankarjevih Hlapcih, za katerega sem dobil nagrado Prešernovega sklada. Kje pa, jaz ravno tako rad igram v Moped showu ali pa v kakšni televizijski humoristični nadaljevanki. Mislim, da se moraš lotiti predvsem tistih stvari, ki te zanimajo in niso nekaj na silo, zgolj za preživetje. No, se pa hitro česa tudi naveličam in si potem zaželim spremembe.«

Nagrado za Jermana ste dobili v osemdesetih letih, v letih, ko ste recimo nastopali v akciji Podarim dobim …

»Tako je.«

Dve povsem nasprotni si vlogi, »afne guncat« v TV showu z nagradami ali pa briljantno odigrati zelo konkretno vlogo v slovenski klasiki …?

»Priznam, včasih me je bilo malo strah, kako bo reagirala predvsem mlajša publika. Takrat sem bil zelo popularen na televiziji, vsak dan sem se, ne vem kolikokrat, pojavljal v nadaljevankah, reklamah, zabavnih oddajah … Bal sem se, da bodo med predstavo začeli kričati ej, Rifle, Podarim dobim. Na srečo se to ni zgodilo in takrat sem bil prav vesel tega, da sem lahko sam z neko energijo te stvari dal na stran in sem bil lahko toliko bolj verjeten kot Jerman. To se je recimo dogajalo Nejcu Šugmanu, v Drami je igral Hamleta, za otroke pa je bil Veso … ne, to res ni fino.«

Pri vaših letih, bogati karieri in renomeju zagotovo z lahkoto odklonite, kar vam ne diši preveč. Na vsako stvar »ne trznete« več?

»Ne seveda ne. Pravzaprav sem si že od nekdaj priboril ta status, da ne vzamem vsega. To je, vse odkar nisem bil nikjer v službi.«

»Na svobodi« ste bili kar triindvajset let, mar ni igralec takrat v poziciji, da vzame vse, samo da je kaj?

»Ko sem bil na svobodi, sem si velikokrat rekel, ne, Rifle, tega pa ne boš vzel.«

Saj pravim, bi si mislil, da takrat »ne« sploh ne obstaja.

»No, kar nekaj časa sem moral vse zagrabiti, meni se to ni zdelo nič sramotnega. Sem pač vodil gasilsko veselico za »pu klobase« in za kuverto, pa še biksal' smo ga zraven. Takrat sem se jaz v glavi prepričal, da je bilo tudi to delo zanimivo, da ni bilo nekaj na silo. Nekako sem si naredil, da me to trenutno zanima in me tudi je, zato sem pošteno oddelal, najboljše, kot sem znal. Nobena stvar ni manj vredna in brez zveze, če si jo znaš pri sebi narediti zanimivo.«

Vi ste na svobodo odšli v začetku sedemdesetih let in to kar iz ljubljanske Drame SNG. Ste si pa upali …

»V Drami sem dal odpoved leta 1973. Nikoli ne bom pozabil, kako sta me kregali veliki igralki Majda Potokar in Duša Počkaj: Preklet smrkuc, iz belega kruha se norca delaš. Takrat sem tudi že imel otroke in družino, ampak to ni vplivalo na mojo odločitev. Drame in tistega samoupravljanja v teatru sem bil preprosto sit, pa sem šel. In še danes mi ni žal, da sem se tako odločil, pa čeprav mi ni bilo vedno lahko.«

Sem mislil, da vaša igralska univerzalnost en malo izhaja tudi iz svobodnjaškega »vzemi ali pusti«?

»Če bi ostal v Drami, po moje ne bi bil več živ, ker bi preveč v bifeju čepel, pa vseskozi bi se mi godila krivica …«

Vas je kdaj napadel občutek »dost mam«?

»Da bi imel tako na splošno dosti mojega delovanja, mislim, da sploh ni možno. Zame je vsak izziv nekaj novega, vsaka nova vloga je nov človeški karakter, ki naj bi ga uprizoril. Če bi moral vseskozi podobne stvari igrati, bi po moje znorel. Nikoli si nisem mogel predstavljati, kako recimo na Broadwayju igraš neko uspešnico sedemkrat na teden, v soboto pa še matinejo. In tako kakih deset, petnajst let.«

Za pivsko mizo bi temu rekli, je treba vsake toliko časa malo presekati …

»Točno tako. Ne moreš cel večer piti samo pira, je treba vmes rukn't enega, da je spet zanimivo, ha, ha. No, dejstvo je, da kadar v teatru neka vloga traja dalj časa, torej da se predstava dolgo igra, je vsakič znova, zato ker je živa publika, ker je vselej drugačen odziv, občutek pri igranju drugačen. Predstava se razvija, nikoli ni enaka. Pri filmu je drugače, bolj dolgčas. Posnameš kader in je, kar je, čeprav bi potem, ko si posnetek ogledaš, mogoče naredil drugače. Nasprotno je teater vedno v živo, brez popravkov.«

Režija vas nikoli ni zanimala, številni vaši igralski kolegi se preizkušajo tudi kot režiserji?

»Ne. Sem preveč len za to. Da bi se tri mesece ukvarjal z besedilom, tem in onim avtorjem, z različnimi interpretacijami. Ne, to ni zame.«

Vaš sin Miha Hočevar je režiral lansko filmsko uspešnico, mladinski film Mi gremo pa po svoje, kako to, da tudi vas ni angažiral?

»On ima svoj pogled na zadevo in me tokrat v njegovem filmu očitno ni videl. Enkrat je imel scenarij zame že pripravljen, igral naj bi deda neke punčke, pa je na koncu ugotovil, da sem še vedno premlad. Mogoče imam kakšno vlogo pri njem še v dobrem.«

Trenutno vas med drugim gledamo v TV nadaljevanki Moji, tvoji, najini. Kaj se dogaja na relaciji vi in teater?

»Nadaljevanko smo snemali poleti, trenutno pa sodelujem v predstavi v celjskem gledališču, v Ljubljani že tretjo sezono živi rock opera Neron, čaka me še predstava v Mali drami … Za 8. februar gremo s celjskim gledališčem na festival v hrvaško Virovitico. Tako bo letos odpadla tradicija, da gremo z družino v Žirovnico h Trebušnik na kosilo. Na pohane piške.«

Imate kar veliko družino, se dobite kdaj vsi skupaj?

»Zadnje čase imamo navado, da se vsako prvo sredo, vsaj trudimo se za to, dobimo pri sestri Meti. Ona s svojima otrokoma, pa moji štirje in vnukinja in tamali vnuček. Fantje so s puncami, kakih petnajst, šestnajst nas je vedno.«

Borštnikov prstan je na varnem?

»Seveda je. Pa saj ta prstan tako ali tako ni ravno za nosit.«

Menda imate s prstani sicer kar precej dela …

»Jah, pravijo, da imam premalo prstov za vse te moje »prstane«.«