Manj vojn, lepše življenje vseh

Pred dnevi se je prvi general v samostojni Sloveniji, Janez Slapar, vrnil iz New Yorka, kjer je bil obrambni svetovalec slovenske misije pri OZN. Sedaj se bo upokojil, iz Tržiča pa se je preselil v Radovljico, kjer ima nov dom.

S področjem obrambe ste bili dolgo povezani. Kako se spominjate poklicnih začetkov v takratnem oddelku za ljudsko obrambo v Tržiču?

»Štirideset let je tega, kar sem začel svojo pot na obrambnem področju. Delal sem pri Teritorialni obrambi, moje delovno mesto pa je bilo na oddelku za ljudsko obrambo v Tržiču. Imeli smo en bataljon tako imenovanih partizanskih enot z okrog 350 ljudmi. Te enote so prerasle v Teritorialno obrambo, za katero je bila značilna uporaba slovenskega jezika. Tudi kader je bil skoraj v celoti slovenski. Rezervni častniki so bili Slovenci, večinoma nekdanji borci NOV, ki so po zgodnji upokojitvi v JLA prevzeli dolžnosti v Teritorialni obrambi. Vojaki so bili iz krajev, kjer se je enota nahajala in delovala.«

Vi ste zgodaj prevzeli odgovorne dolžnosti in postali načelnik štaba TO Slovenije. Kako ste to sprejemali in kakšna so bila bremena funkcij?

»Res je šlo vse naglo. V dvajsetih letih sem postal iz operativnega častnika v tržiškem bataljonu zastopnik poveljnika TO Slovenije. Po štirih letih dela v Tržiču so me povabili v Kranj, v conski in pozneje pokrajinski štab. Tam sem začel na politični dolžnosti, nadaljeval organizacijsko-mobilizacijsko delo, nato pa delal na operativnem področju. Leta 1980 sem postal načelnik štaba TO Gorenjske, osem let pozneje pa poveljnik gorenjske pokrajine. V letu 1990, ko so se začele priprave na osamosvajanje Slovenije, sem bil imenovan za vršilca dolžnosti in nato za načelnika republiškega štaba TO Slovenije. Po končani vojni sem na predlog ministra in po sklepu predsedstva Republike Slovenije postal prvi general v samostojni Sloveniji.«

Vmes se je zgodila vojna za osamosvojitev Slovenije. Kako se spominjate obdobja, ki je bilo relativno kratko, ampak odločilno v naši zgodovini?

»Letos bomo slavili 20-letnico osamosvojitve in se spomnili tudi vojne. Dejstvo je, da smo se za to pripravljali dalj časa. Teritorialna obramba je v dveh desetletjih res postala slovenska. V pripravah na osamosvojitev je že delovala kot Slovenska vojska. V vodstvu TO smo zagotavljali, da bomo zavarovali našo samostojnost z orožjem, če bo to treba. Jugoslovansko armado je presenetilo, da so jo izkoristili za poseg na nacionalnem ozemlju. Bila je dobro opremljena in usposobljena za tisti čas, ni pa mogla razreševati notranjih problemov.«

Vi ste imeli kontakte z JLA, bili ste tudi prijatelji z mnogimi častniki. Kako ste pred vojno usklajevali nesporazume v državi in zaostritve?

»Zaostritve so se pojavljale v valovih. Najprej je JLA zahtevala, da predamo evidence nabornikov, ki bi jih vpoklicali v svoje enote. Nato je ukazala, da se orožje TO premesti v objekte JLA. Na vse to smo reagirali s povečanjem bojne pripravljenosti in okrepljenim zavarovanjem objektov. Zaradi groženj, da bodo nasilno odvzeli naše orožje, smo ga razpršili na več lokacij; to jim je onemogočilo, da bi ga zasegli. V občinah in pokrajinah so se naši častniki pogovarjali s častniki JLA. Šlo je za preplet odnosov, ki so bili po eni strani še prijateljski, po drugi strani pa že nasprotujoči. Mislim, da je Gorenjska pri tem odigrala ključno vlogo, saj smo količino orožja celo povečali.

Ko je počilo, sem bil v vlogi načelnika republiškega štaba TO in poveljnika. Prehod iz mirnega obdobja v vojno je bil tako hiter, da nisem razmišljal o tem. Zaostrovanje z JLA spomladi leta 1991 je pokazalo, da ne bo mirne rešitve. Tega nas ni bilo strah, s srcem in dušo smo zagotovili pot v samostojnost Slovenije. Ob poznejši vojni na Hrvaškem in v Bosni pa sem kdaj pomislil, da bi se tudi vojna v Sloveniji lahko obrnila drugače. Mislim, da smo bili zelo pogumni in uspešni. To so potrdili tudi tuji vojaški častniki, ki so izražali priznanje Sloveniji za poteze v vojni med mojim poznejšim delom v tujini.«

Ali ste tudi po vojni ostali zvesti obrambnemu področju, in kaj ste še delali do odhoda na nove dolžnosti v tujini?

»Funkcijo načelnika v slovenski vojski sem končal leta 1993. Potem sem se nekaj let preizkušal na političnem področju. Zaposlen sem bil v stranki Socialnih demokratov in ob tem spoznal, da politika ni za vojaka. Z izvolitvijo Slovenije v Varnostni svet Združenih narodov sem dobil povabilo, da bi prevzel mesto obrambnega svetovalca na stalnem predstavništvu v New Yorku. Tam sem bil v prvem mandatu od leta 1998 do 2002. Nato sem se vrnil v ministrstvo za obrambo RS, kjer sem se ukvarjal v sedanjem direktoratu za obrambno politiko s področjem približevanja organizaciji NATO. Bil sem tudi slovenski predstavnik v enem izmed višjih odborov te organizacije v Bruslju. To delo je bilo zanimivo, a osebno lahko rečem, da ne sodim med NATO navdušence. Bližje mi je politika Organizacije združenih narodov. Leta 2006 sem v pripravah na predsedovanje Evropski uniji znova odšel v New York kot predstavnik obrambnega ministrstva RS v Organizaciji združenih narodov.«

Kako se spominjate svojega dela v OZN v prvem mandatu, čemu ste se takrat največ posvečali?

»Zame je bilo tisto obdobje izredno zanimivo, saj je pomenilo velik izziv za Slovenijo. Sedanji predsednik države dr. Danilo Türk je bil takrat veleposlanik, njegov namestnik pa sedanji minister za zunanje zadeve Vasilij Žbogar. Takrat smo se ukvarjali z vsemi kriznimi žarišči po svetu. Slovenija je morala imeti mnenje o tem, kaj se tam dogaja. Članstvo Slovenije v Varnostnem svetu OZN in naše aktivnosti so dvignile ugled naše države v svetu. Zavedati pa se moramo, da OZN kot svetovna organizacija lahko stori le toliko, kot so članice pripravljene za sodelovanje v projektih. V tej organizaciji je 192 članic, zato je izredno težko usklajevati politična stališča različnih držav in grupacij.«

Kaj pravzaprav dela obrambni svetovalec pri OZN, in kakšna je bila vloga Slovenije v mirovnih operacijah med vašim drugim mandatom?

»Drugi mandat bi razdelil na dve obdobji. Prvo so zaznamovale priprave na predsedovanje in samo predsedovanje svetu Evropske unije. Predsedujoča država je takrat usklajevala vsa stališča znotraj EU in jih zagovarjala v palači Združenih narodov. Jaz sem pokrival področje mirovnih operacij, kar je pomenilo usklajevanje vseh stališč o operacijah OZN za ohranjanje miru. Eno vsebinsko področje so finančna nadomestila za mirovne operacije. Najbolj zahtevno pa je delo v posebnem odboru, ki se ukvarja z mirovnimi operacijami in si prizadeva za povečanje učinkovitosti. Dostikrat letijo kritike na mirovnike OZN, da ne storijo dovolj, da ne ščitijo lokalnega prebivalstva. Res bi lahko marsikdaj storile več, če ne bi bile sile omejene po velikosti in s sredstvi.

Drugo obdobje je bilo usmerjeno v mirovne operacije s slovensko udeležbo in angažiranje v pripravah na našo kandidaturo za Varnostni svet OZN. Slovenija namreč kandidira za članstvo v njem za obdobje 2012–2013. Zato smo si prizadevali pokazati interes Slovenije na področju mirovnih operacij. Službeno sem bil na območjih, kjer praktično ni miru. Obiskal sem jug Libanona, Golansko planoto v Siriji, jug Sudana, Darfur, Haiti in Kongo. Oktobra lani sem vodil 18-člansko delegacijo na dvanajstdnevnem obhodu mirovnih enot v Kongu, Ugandi in Etiopiji. Spremljanje dogajanj od daleč namreč ne daje slike, ki jo doživiš na lastne oči. Nujni so pogovori z ljudmi v mirovnih operacijah in ljudmi, ki potrebujejo njihove storitve. Moja želja je, da bi Slovenija povečala udeležbo v mirovnih operacijah OZN. Naši vojaki so številčno močno zastopani v operacijah za ohranjanje miru zunaj Slovenije, ampak žal jih je le okrog tri odstotke v operacijah OZN. Slovenija se je odločila, da bo samostojna država in članica OZN. S tem smo prevzeli tudi soodgovornost za mir na svetu. Poenostavljeno rečeno: več miru bo v svetu, lažji bo razvoj tudi v Evropi in pri nas. Ali drugače: čim manj bo vojn, lepše bomo vsi skupaj živeli!«

Končali ste svoje službovanje in se vrnili v domovino. Kaj boste počeli po upokojitvi in kje boste živeli?

»Zaprosil sem za upokojitev; čakam le še na odločbo. Prehod v novo obdobje življenja ni enostaven, saj sem se šele vrnil iz New Yorka. Preseliti moram vse potrebno za bivanje od tam. S soprogo čakava pohištvo in drugo opremo, ki naj bi prispela k nam do sredine februarja. Svoj dom si ustvarjava v Radovljici, kjer sva kupila stanovanje. Ta kraj se mi zdi prijeten, simpatičen in izredno odprt. Žal zlasti slednje ne velja za Tržič. Pri enainšestdesetih letih tudi ne bom samo sedel doma. Najprej bom počel nekaj tistega, kar na drugi strani oceana nisem mogel; več bo športa, zlasti tenisa, smučanja in hoje v hribe. Več bo stikov s sinovoma in njunima družinama, kjer imam štiri vnuke. V prihodnosti nameravam dopolniti zapise o pomembnih dogodkih iz preteklosti in jim dodati nove spomine. Kaj bo nastalo iz tega, še ne vem. Morda bo nekaj, kar bo koristno za pogled prihodnjih rodov na naše aktivnosti na vojaškem področju.«