Sem tipična škorpijonka

Malce drugače spoznajte Kranjčanko Barbaro Jezeršek, smučarsko tekačico, za katero pravijo, da bo v teku na razdalji naslednica Petre Majdič.

Barbara Jezeršek je lani zablestela na olimpijskih igrah, na letošnji novoletni tekaški turneji pa je osvojila prve točke v svetovnem pokalu. Gorenjka na visoke uvrstitve računa predvsem na razdalji.

V zadnjem času ste vedno bolj v ospredju, tudi medijev. Vam to ugaja?

»Prejšnja leta nikoli nisem imela kakšne velike želje po medijski prepoznavnosti, ko pa narediš dober rezultat, je vseeno fino, da se kdo zanima zate. Tudi prijatelji bolj spremljajo mojo športno pot. Zaenkrat mi je to všeč, ne vem pa, kako bi bilo, če bi se mediji zame zanimali toliko, kot se za Petro Majdič.«

Začniva z vašo osebno predstavitvijo.

»Rojena sem bila 31. oktobra 1986 v Kranju. Po horoskopu sem škorpijon in imam tipične lastnosti škorpijonke. Sem trmasta, svojeglava, včasih bolj malo poslušam, tako da sva tudi s trenerjem občasno na bojni nogi. Sem odprta, večkrat kar preveč zgovorna, na splošno pa mislim, da sem kar v redu, vsaj kolikor slišim od prijateljev.«

Imate v potnem listu veliko žigov?

»Žigov je bolj malo in večinoma so vsi s potovanj na tekme, treninge. Si pa želim, da bi šla tudi na kakšno pravo potovanje. Ko smo na tekmah, vidimo bolj malo.«

Kaj je zapisano v vašem zdravstvenem kartonu? Ste bili zdrav otrok?

»Kot otrok sem bila kar nekajkrat pri zdravniku. Prebolela sem otroške bolezni, kaj hujšega pa ni bilo. Zdrava sem kot dren. Edina taka večja stvar, ki me veže na zdravnike, je moja fantastična kri, zaradi česar moram vsako leto pridobiti zdravniško potrdilo, da prestanem doping kontrolo.«

Dobra kri?

»Vse lastnosti imam čez normalno mejo, kar za trikrat. Ugotovili smo, da je to dedno. V veliko primerih mi to ne koristi. Ko pridem na višino, so težave z zgoščevanjem krvi. Da se aklimatiziram, potrebujem vsaj pet dni. Pomagam si z višinskimi treningi. Sedaj bom do konca januarja na takšnem treningu v Planici.«

Ste imeli kdaj mavec?

»Ko sem bila v osnovni šoli, sem si vedno želela imeti mavec, sedaj si pa rečem, čim manjkrat, tem bolje. K sreči nisem nikoli imela kakšnega zloma, prav tako ni bilo večjih padcev. Normalne pa so odrgnine, ki so še vedno aktualne.«

Kako skrbite za zdravje, za odpornost?

»Z vitamini, čajčki. Sem pa glede tega bolj »šlampasta«. Vzamem jih, ko je že prepozno. Pomembno je, da se po vsakem treningu hitro preoblečeš. Bolj kot sem v formi, bolj sem izpostavljena, še bolj moram paziti na zdravje.«

Prihajate iz športne družine?

»Oče Jure je zagrizen športnik rekreativec in rad teče na smučeh. Mami Eda je zadnji dve sezoni tudi bolj aktivna. Štiri leta starejši brat Andrej je nekdanji nordijski kombinatorec, tako da njemu sploh ni nič tuje. Lahko rečem, da smo kar športna družina.«

Brat je blestel na olimpijskih igrah v Salt Lake Cityju. Kaj sedaj počne?

»Takrat je osvojil 12. in 13. mesto. Mislim, da kar malce pogreša kombinacijo. Sedaj bi bil v zrelih športnih letih. Usoda pa je očitno hotela drugače in takrat se je odločil končati in pri tem ga podpiram. Je moj vzornik že od majhnega. Ponosna sem nanj in vedno mi stoji ob strani, mi pomaga s kakšnim nasvetom. V letošnji sezoni je serviser kombinatorcev, kot trener pa svoje izkušnje prenaša na mlajše. Mislim, da je to pozitivna stvar za ta šport v Sloveniji. Sicer pa je po poklicu serviser koles in s tem se preživlja.«

Imate vozniški izpit?

»Imam. Mislim, da sem ga naredila aprila 2008. Mature nisem naredila takrat, kot bi morala, in sem si rekla najprej matura, potem vozniški izpit.«

Znani ste bili tudi po ekstra pričeskah. Letos tega ni.

»Frizerka je na porodniški, tako da tudi lasje rastejo. Do konca sezone bom še zdržala.«

Ste med manjšimi tekačicami.

»Res je, skupaj še z nekaj Norvežankami. Magičnih 160 sem dosegla lani, mislim, da mi je še malo fizioterapevt pomagal. Pravijo, da je strup v majhnih stekleničkah.«

Niste pa ultralahki kot na primer nekatere Norvežanke, o čemer se letos veliko govori.

»To je že pretirano. So kar ekstrem. Bodi tak, kakršen si. Res je, da sem se v letošnji sezoni kar veliko posvetila fitnesu in športni prehrani. Izgubila sem odvečne kilograme, tako da imam po mojem sedaj idealno težo. To se pozna tudi na tekmah. Nimam toliko bremena na sebi. Je pa to odvisno od konstitucije. Dobro se da teči tudi z malce večjo težo.«

Če preideva k športni statistiki: kaj bi najprej omenili?

»Najprej 17. mesto z lanskih olimpijskih iger, ki sem ga osvojila v dvojnem zasledovanju. To je zame zaenkrat največji uspeh v karieri. Na drugem mestu pa so letošnje točke svetovnega pokala na novoletni turneji. Sama sebi sem dokazala, da sem zrela že dve sezoni, a se očitno nisem znala psihično pripraviti za to. Nekajkrat sem se pogovarjala s trenerjem Aleš Grosom, ki me je treniral v mladinski kategoriji, in je rekel, da je vedno verjel vame, že dve leti. Očitno sem sedaj našla pravo kombinacijo in naredila to, kar sem sposobna. Mislim, da se mi je odprlo v Alta Badii s prvo zmago v celinskem pokalu.«

V reprezentanci pod vodstvom trenerja Vladimirja Korolkeviča ste skupaj z Vesno Fabjan in Katjo Višnar, ki sta kmalu prišli v svetovni vrh v sprintu. Je bilo to za vas breme?

»Vesna in Katja sta hitrejši, jaz tega nimam, imam pa vzdržljivost. Bolj sem rojena za razdaljo. Letos je očitno napočil trenutek, da sem naredila to, na kar sem že dolgo čakala. Včasih mi je bilo težko, saj sem si točk zelo želela, morda kar preveč. Letos pa sem šla na tekme sproščena in nisem pričakovala nič drugega kot dober tek.«

Ste si želeli kdaj postati dobri na sprintih?

»Vedno v šali rečem, da sprint sploh ni disciplina, ker se še utrudiš ne. Ne, ni tako. Je prav tako naporen, nisem pa tip človeka, da bi se rada prerivala. Bolj mi je všeč dvojno zasledovanje. To je moja disciplina, v kateri lahko uravnotežim obe tehniki. Se je pa tudi že letos na nekaj tekmah pokazalo, da tudi v sprintu lahko nekaj naredim. Je pa res, da nisem ravno ljubiteljica sprintov, jih pa rada pogledam.«

Ob Majdičevi ste trenutno edina Slovenka, ki je tudi na razdalji sposobna priti do visokih uvrstitev. Kaj vam to pomeni?

»Meni so že prejšnja leta vsi govorili, da bom naslednica Petre Majdič. Zmeraj sem rekla, da ne bom kot Petra Majdič, bom pa Barbara Jezeršek na svoj unikaten način. Seveda si želim iti po njenih stopinjah, narediti dobre rezultate na razdalji. Kako dobri bodo, pa bomo videli. Petri se lahko zahvalim za vse, kar je dosegla, in nam pokazala, da se da uspeti. Želim biti podobna njej, a hkrati nekaj unikatnega.«

Glede na to, da ste tekmovalka za razdalje, so treningi verjetno daljši?

»Za Kowalczykovo sem slišala, da trenira tudi po štiri ure in pol v enem kosu. Moji treningi so dolgi največ dve uri in pol. Če imam na dan dva treninga, to pomeni nekje do štiri ure in pol, potem še kakšen fitnes.«

Do konca januarja boste trenirali v Planici. Potem vas čaka branjenje prvega mesta v celinskem pokalu, svetovno prvenstvo, zaključek svetovnega pokala. Veliko izzivov?

»Najprej grem v začetku februarja na tekme svetovnega pokala v Rusijo, potem na dve postaji celinskega pokala v Forno di Sopra in v Campro. Potem pride na vrsto svetovno prvenstvo. Najvišje cilje imam na 15 km zasledovalno, nastopila bom še v štafeti in na koncu morda tudi na 30 km. Po svetovnem prvenstvu sledi finale celinskega in svetovnega pokala, na koncu pa še pokljuški maraton. Sezona bo še dolga. Že sedaj pa sem pustila dober vtis.«

Kdaj vas lahko pričakujemo v prvi deseterici na tekmah svetovnega pokala?

»Upam, da čim prej, da bo to že v letošnji sezoni, kar je povsem realno. Pustimo se presenetiti.«