Gandhijeva avtobiografija

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. januar 2011 / 06:00

Ena boljših knjig leta 2010 pri nas je Avtobiografija, ki in kakor jo je napisal Mahatma Gandhi, eden velikanov 20. stoletja. Njen podnaslov je Zgodba o mojih eksperimentih z resnico, delo je prevedel Uroš Kalčič, odlično spremno besedo pa je napisal filozof Andrej Ule. Mahatma pomeni »Velika duša« in ta mož je imel res veliko dušo, bil je dobesedno velikodušen. Bil je globoko religiozen človek, bistvo vere pa je po njegovem moralnost. Verovati pomeni vztrajati v resnici (satjagraha), prakticirati univerzalno nenasilje (ahimsa). Za njegovo zavezanost resnici (= Bogu) in nenasilju je bilo ključnega pomena tisto, kar se mu je zgodilo, ko je živel v Južni Afriki, na poti z vlakom iz Durbana v Pretorio. »Vlak je pripeljal v Maritzburg, prestolnico Natala, ob devetih zvečer. Na tej postaji si lahko dobil posteljnino. Prišel je postajni uslužbenec in me vprašal, ali bi jo rad. 'Ne,' sem odvrnil, 'jo imam s seboj.' Odšel je. Za njim je prišel neki potnik in me premeril od nog do glave. Videl je, da sem 'temne polti'. To ga je vznemirilo. Odšel je ven in se vrnil s sprevodnikom ali dvema. Vsi so bili tiho, dokler ni prišel še neki drug uslužbenec in rekel: 'Gremo, vi spadate v potniški oddelek.' 'Saj imam vendar vozovnico za prvi razred,' sem rekel. 'Vseeno,' mu je pritegnil drugi uslužbenec. 'Povem vam, v drug oddelek morate.' 'Poslušajte, v Durbanu mi je bilo dovoljeno potovati v tem oddelku, in v njem bom tudi potoval.' 'Ne, pa ne boste,' je odvrnil uslužbenec. 'Oditi morate iz tega oddelka, ali pa bom primoran poklicati stražnika, da vas odstrani.' 'Kar dajte. Prostovoljno ne mislim oditi.' Prišel je stražnik. Prijel me je pod roko in me zrinil ven. Tudi prtljago so mi odnesli ven. V drug oddelek nisem hotel, in vlak je odsopihal brez mene. Šel sem sedet v čakalnico, potovalko sem imel pri sebi, preostalo prtljago pa pustil, kjer je bila. Železniški uslužbenci so poskrbeli zanjo. Bilo je pozimi, in zime v višjih predelih Južne Afrike so neusmiljeno hladne. Maritzburg je bil dokaj visoko in mraz je grizel do kosti. Površnik sem imel v preostali prtljagi, vendar si nisem upal zaprositi zanj, saj sem se bal nove žalitve, tako da sem rajši kar sedel in se tresel …« V tem stanju se je mladi mož zamislil. »Začel sem razmišljati, kaj sem dolžan storiti. Naj se bojujem za svoje pravice ali se vrnem v Indijo – ali pa naj grem naprej v Pretorio, ne meneč se za žalitve, in se vrnem v Indijo, potem ko zaključim primer? Bilo bi strahopetno od mene, če bi zbežal nazaj v Indijo, ne da bi opravil svoje obveznosti. Neprijetnosti, ki sem jim bil podvržen, so bile površinske – zgolj simptom neke globlje bolezni, ki se ji pravi rasno razlikovanje. Poskusiti moram izkoreniniti to bolezen, če se bo dalo, pa čeprav bom moral pri tem trpeti nadloge. Zadoščenje za prizadete krivice moram iskati samo toliko, kolikor bo potrebno za premagovanje rasnih predsodkov.«

Tako nekako se je vse skupaj začelo, končalo pa tako, da je Gandhija 30. januarja 1948 ustrelil hindujski skrajnež. Leto dni pred tem se je zgodilo tisto, za kar si je prizadeval: Indija je dobila neodvisnost. Hkrati je razpadla na dve sovražni državni skupnosti: islamsko (Pakistan) in hindujsko (Indija), ločitev je potekala zelo nasilno, Gandhi pa je bil dosleden, z gladovno stavko je protestiral proti nasilju med rojaki, ki so dotlej živeli skupaj … Vmes pa je bila cela epopeja, desetletja trajajoča satjagraha, vztrajanje v resnici (beri: pri svojem prepričanju). »Načelo, ki se mu pravi satjagraha, je zaživelo, še preden smo ga tako poimenovali. Pravzaprav v trenutku, ko se je rodilo, še sam nisem vedel, kaj bi to bilo. Tudi v gudžaratščini ga opisujemo z angleškim izrazom 'nenasilen odpor'. Ko sem na nekem srečanju z Evropejci ugotovil, da je izraz 'nenasilen odpor' preozek v svojem pomenu, da naj bi bilo to nekakšno orožje šibkih, da bi ga lahko povezovali s sovraštvom in da bi se utegnil nazadnje sprevreči v nasilje, sem moral ovreči vse te pomisleke in pojasniti pravo naravo tega indijskega gibanja. Jasno mi je bilo, da morajo Indijci skovati neko novo besedo, s katero bi označevali svoj boj.« In so jo skovali, z nagradnim natečajem v časopisu. Nagrajena je bila beseda, ki v sebi združuje resnico (sad) in trdnost (agraha). Satjagraha pomeni trdnost v boju za resnico na vseh ravneh: od raznih življenjskih praks, ki krepijo nenasilno držo (spolna vzdržnost, post, stopnjevan do gladovne stavke …), do najvišjih načel, kakršna je enačba med Resnico in Bogom. »Ta resnica ni zgolj resnicoljubnost v besedi in misli in ne zgolj relativna resnica našega dojemanja, temveč absolutna resnica, večno načelo, se pravi Bog. Opredelitev Boga je nešteto, saj se nam tudi kaže v neštetih oblikah. Te me navdajajo s čudenjem in strahospoštovanjem, tu in tam pa me tudi osupijo. Vendar Boga častim zgolj kot Resnico. Nisem ga še našel, vendar ga iščem …«