Napisal za cel »kostn« knjig

V Knjižnici dr. Toneta Pretnarja v Tržiču je bil prijeten literarni večer v družbi vsestranskega ljudskega umetnika Janeza Slaparja Temšaka, doma iz Loma pod Storžičem.

Ni lepše vasice, kot je moj Lom je naslov ene njegovih pesmi, ki pove vse o tem, da Janez Slapar Temšak srčno rad piše o svojem rodnem kraju, o lomskih ljudeh. »Moja govorica, naj bo pesniška ali pisateljska, vedno sem se trudil tako, kot so govorili v mojih mladih letih. Presnet Vomljan, ga komaj zastopiš, so mi večkrat rekli,« je povedal Janez Slapar Temšak, ki je prepričan o veliki vrednosti narečij in ki se je na literarnem večeru predstavil predvsem kot pisatelj. Za začetek je izbral lovsko povest Jagrska potegavščina pr' Robež iz trilogije Tržiški jagri. Takšna vesela je, saj so tržiški jagri nekdaj veliko v Lom hodili in ga pr' Robež v gostilni v kamri po svoje žingali. Povest je napisal v verzih, in tako kot vsa njegova dela, je tudi ta napisana na roko.

Ljudski umetnik, ki je pognal iz kmečkih korenin, v svojih delih ohranja številne običaje, pri nekaterih je sodeloval, še ko je bil mladenič. Iz tega so se rodile črtice, eno z naslovom Postna sreda, k' so babo žagal, je prebral na literarnem večeru. Črtica Drobno pisemce z zlatim robom je njegov spomin na služenje vojaškega roka v Dubrovniku. In ker je bil prejšnji teden cvetni teden pred veliko nočjo, je izbral še črtico Kako se dela beganca. Ta prava beganca je namreč narejena iz sedmih vrst lesa; to Temšak še kako dobro ve, ker mu je že njegov oča povedal, kakšna mora biti. »Še danes pri nas doma delamo prav takšne. Vsebina te lepe navade je zakoreninjena v rodovih,« je dejal. Spomin na Temšakovo mamo je črtica Raztresena moka.

Janez Slapar Temšak je napisal za en cel »kostn« knjig. »Najdragocenejša zame so bila ustna izročila starih ljudi,« je poudaril. No, kdaj je kakšno pesmico tudi v varžetu pozabil, tintni svinčnik je imel pa zmeraj pri roki, če se je kaj spomnil in hitro zapisal. »Prvi, ki je opazil njegov talent, je bil nekdanji tržiški župnik, profesor slovenščine Jože Gregorič. »Fant, ti boš še pisal,« mu je rekel, ko je bilo Janezu petnajst let. In tiste besede so se uresničile. Ne le da piše pesmi in prozne pripovedi, sam jim pravi, da so črtice, tudi slika. Zbirka njegovih izbranih pesmi z naslovom Beseda je luč ima likovno opremo, ki je delo njegovih rok. Piše kroniko domače vasi, zgodbe starih Lomljanov, popisal in tudi fotografiral je lomske šege in stare navade, lomske božje poti, vsa znamenja in kapelice, imenitne so njegove panjske končnice. Je zavzet zbiralec starih knjig in časopisov, podobic, razglednic, vedno je bil sredi kulturnega življenja v Lomu. Kaj vse hrani na svojem podstrešju, kjer ustvarja že več kot petdeset let,« je nekaj o Janezu Slaparju Temšaku povedala Jožica Koder, njegova sošolka iz nižje gimnazije, tudi prijateljica tržiške knjižnice. Povedala je, da sta bila skupaj na srečanju slovstvenih folkloristov iz vse Slovenije novembra lani v Ljubljani na povabilo redne profesorice, dvakratne doktorice Marije Stanonik, slavistke in etnologinje. »Janez Slapar Temšak je bil častni gost večera, celo uro je zbranim pripovedoval o svoji umetnosti in še in še bi ga radi poslušali,« se spominja Kodrova. Janez Slapar Temšak je za svoje delo dobil najvišje Kurnikovo priznanje, lani so v ciklu Portreti tržiških kulturnih ljubiteljev o njem premierno predvajali dokumentarni film. Prejšnji teden pa je imel v tržiški knjižnici prvi samostojen literarni večer. Da bi ga le še kdaj povabili.