Mi za srečo, sreča za nami

Besedilo: Marjeta Smolnikar
Kategorija: Nasveti / / 06:00

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Pred vami je še en, vsaj za zdaj zadnji prepis iz knjige Učbenik življenja avtorja Martina Kojca, in sicer z namenom, da na temelju njegovega pogleda na pogojno rečeno nevidno resnico analiziram svoje dosedanje poti in stranpoti iskanja ozdravitve oziroma rešitve iz nenavadno čvrstih rakovih klešč.

»Tako se bo človek osvobodil sleherne želje, izsiliti boljše življenje šele tedaj, ko bo popolnoma spoznal, da je vse slabo in nezaželeno le plod naše domišljije in sploh nikakršna stvarna resničnost.

Šele potem bo lahko človek postal notranje docela miren in bo prihodnosti pustil v vsakem pogledu prosto pot. Šele potem mu bo postalo docela vseeno, kaj se bo zgodilo.

/…/

Vse človekovo početje se s tega vidika nenadoma pokaže strašansko nesmiselno. Mi tekamo za srečo, sreča pa teče za nami. /…/ Kot vešče v luč, drvimo naravnost v nesrečo.

Čim močneje hočemo nekaj izsiliti, tem prej dosežemo nasprotje tega, kar hočemo.

/…/

Sreča ni ne v preteklosti in ne v sedanjosti. Sreča je vselej le v sedanjosti.

/…/

Kar je bilo in kar je, ne moremo spremeniti; kar pa bo, je že dolgo določeno. Vse, kar se dogaja, pa je dolgo premišljeno, modro in dobro ter služi zmerom le izpolnitvi in izboljšanju našega življenja.

/…/

Nihče ne more uiti samemu sebi: vsak se more rešiti svojega trpljenja samo, če se skozi spoznanje resnice sam odreši.

Ta cilj pa lahko doseže samo s trpljenjem. Naše življenje je očiščujoč proces. Zato pred trpljenjem ne smemo bežati temveč ga moramo kot sredstvo za dosego cilja pozdraviti in se nanj pripraviti. Trpljenje ni nikomur prihranjeno. Vsak ga mora sam prestati. Samo trpljenje nas namreč dela razmišljujoče, samo trpljenje nam omogoča spoznati svoje napake in zmote, samo trpljenje nas vodi k boljšemu in popolnejšemu življenju. Torej je trpljenje edina pot k odrešitvi iz trpljenja.

S spoznanjem te resnice zavestno umre človekovo hotenje, izsiliti boljše življenje, in s tem tudi trpljenje. Na to mesto stopi zdaj uvidevnost, spoznanje in razumevanje. Čedalje jasneje spoznavamo, da je dobro in zaželeno povsod prisotno in se nam odkriva le toliko, kolikor ga že moremo dojeti.

Šele z doseženo stopnjo svojega spoznanja človek preraste vse nižje ravni in vse zmote. Ustvarjalne sile, ki jih je prej v svoji zaslepljenosti uporabljal za negativno delovanje, začne usmerjati v najčistejši tir.«

(Martin Kojc, Učbenik življenja; VII. lekcija, od strani 82 do strani 89.) (Se nadaljuje.)