Šepetalnica za veter (30)

5. poglavje

Sergej je stal na kolodvoru in čakal na vlak. V njem so še vedno odmevali raztrgani drobci pripovedi starega interniranca. Vlak je bil za njega do tedaj pač samo prevozno sredstvo, največ, kar bi lahko izbrskal iz svojega zgodovinskega spomina, so bile podobe prvih vlakov, pa ne le angleških železnic s konjskimi vpregami, temveč umišljene podobe vlečnih vozil, ki so se v delih Rimskega imperija premikala po tirih, izklesanih v kamen. Med odpiranjem vrat kupeja ga je prešinilo, da je Vasilij nekoč iz sebe bruhal njemu nerazumljiv bes nad železniškimi prevozi, se izogibal potovanjem z vlakom, če se je le dalo, in njemu zabičal, da naj koristi katerikoli drugo prevozno sredstvo, samo vlaka ne. Kot da je železna cesta zlodejevo delo! Pa je najbrž šlo samo za to, da dedu ni bila neznana teorija, po kateri poteka prve svetovne vojne ni bilo več mogoče zajeziti zaradi razvejanega železniškega transporta, omrežje je bilo s svojo logiko delovanja vpeto v peklenski mehanizem, ki se je nenazadnje razvil že zaradi težkih razmer pozicijskega vojskovanja, v katerem so bile vojaške enote odvisne od preskrbe s hrano in orožjem. In ves kasnejši napredek naj bi služil temu, da so potem namesto živalskega tovora prevažali ljudi ... Ne, pa ne bo zdaj o tem, si je zabičal, s pogledom bo raje spremljal pokrajino, z zimsko idilo si bo zapolnil glavo, saj se je tudi zaradi tega odločil, da se najprej odpelje do Ljubljane, čeprav bo zato njegova pot do letališča bistveno daljša. Mogoče je vseeno bolje premišljevati o vojni kot o Varjinem prihodu, je sarkastično pomislil. Njuni prepiri so kot klici na bojnem polju, samo da bajoneti zabadajo drugam, režejo dušo na trakove, in pri vseh bolečih potegih njega navdajajo z večjim brezupom kot njo. O tem je bil prepričan. Mogoče lahko tokrat poskuša ubrati drugačne strune, vsaj z nekaj posluha za njene muhe. Zagotovo pa bo molčal o svojih odkritjih, še vedno ga pekli njen posmeh, kadar ga je zalotila pri njegovih enačenjih z Vasilijem. Zdaj pa naj ji postreže še s tem, kako se je po kolenih plazil pred kapelico, ali kaj. Molk je v tem primeru zlato, naj se punca zabava, življenje je vendar lepo, kljub vojnam, terorističnim napadom, revščini in vrag si ga vedi kakšnem človeškem trpljenju. Za nekaj dni bo pozabil na svoje vodilo raziskovalca, da bo na vsakem koraku neutrudno brskal za resnico, če že kaj takega sploh obstaja. Raje si bo Varji na ljubo izmislil kakšno prijetno presenečenje. Pa če se mu še tako upira. Peter Rajnik mu je zagotovil, da v bližnjem hotelu poskrbijo za pravo razvajanje, če je človeku že ravno do tega. Že si je predstavljal samega sebe, kako se s škrtajočimi zobmi namaka v masažni vodi, ki bo z vsakim mehurčkom stopnjevala njegovo napetost, namesto da bi jo razblinjala. S kislim nasmehom na obrazu je izstopil na postaji. Nekaj ur bo dovolj, da se sprehodi po mestu, čeprav se je v njem zimska idila porazgubila v umazanem snegu in megli, ki je težko sedala na pljuča. Dovoli si, da se izgubiš, tako boš mesto najhitreje spoznal, se je oprijel vodila iz svojih potovanj, pusti nogam, da te nosijo, kamor jim drago, ustavljaj se ob hišah, ki zaradi neznanega razloga pritegnejo pozornost, pozabi na napotke iz turističnega vodiča, raje si ogleduj obraze mimoidočih, iz njih boš razbral več, kot da bi nekajkrat prečkal Tromostovje ali postal pred kipom znamenitega pesnika. (se nadaljuje)