Imam moč, da zaživim na novo

Na Jesenicah so odprli prvi materinski dom na Gorenjskem. Prva stanovalka v njem je Slavica (ime je spremenjeno). Ima dva majhna otroka, deklico in dečka. Sedem dolgih let je prenašala fizično nasilje, ki ga je nad njo izvajal mož, ter psihično nasilje, ki ga je vsakodnevno izvajala tašča.

»Bila sem jim kot služkinja,« se spominja Slavica, ko se ji v mislih utrinjajo spomini na vse, kar je morala trpeti vsak dan dolgih sedem let. Čisto mlada je iz tuje države prišla v Slovenijo, misleč, da je našla princa svojih sanj. A se je kmalu izkazalo, da je princ odvisnik in nasilnež, hkrati pa nebogljen kot majhen otrok, ki mu je vdana žena v nočnih urah morala brati podnapise v filmih ... Slavica mu je bila prepuščena na milost in nemilost, bila je brez službe, brez denarja, brez podpore svoje družine ... A po sedmih letih nenehnega maltretiranja, udarcev in poniževanja se je nekega dne odločila, da je dovolj. Poklicala je policijo, našli so ji namestitev v kriznem centru, nato v varni hiši, zdaj pa je z otrokoma v materinskem domu. In počasi spet sestavlja koščke svojega življenja v novo, lepšo in mirnejšo zgodbo ...

»Težko, zares težko se je bilo odločiti, da sem odšla od njega. In tudi kasneje sem imela krize. Kakšno noč, ko sta otroka spala, sem bila strahotno osamljena, zapuščena od vseh in sem ga hotela poklicati ... A ob pomoči strokovnih delavk ter pogovorov z ženskami s podobnimi izkušnjami sem krize premagala,« pripoveduje. Takoj na začetku se je borila zlasti z občutki krivde. »Na začetku sem imela strašen občutek krivde, ker sem odšla. Ves čas sem razmišljala, češ zagotovo se je spremenil, otrokoma bo lažje z očetom, naslednjič si me ne bo več upal udariti ... In stokrat sem pomislila – kaj če bi se vrnila. Vsak telefonski klic, vsako sporočilo po telefonu me je vznemirilo in vleklo nazaj.« Nasilnež namreč vselej poskuša, da bi se ženska vrnila k njemu. »Vedno te poskuša pridobiti nazaj. Točno čuti, kdaj si preplašena, kdaj te spet lahko zmanipulira. A prav s tem, ko je poskušal znova manipulirati z mano, sem spoznala, da se v resnici sploh ni spremenil.«

Pri premagovanju kriz in postavljanju na lastne noge so ženskam v veliko pomoč strokovne delavke. »Takoj so mi pomagali urediti denarno pomoč, otroški dodatek, dobila sem brezplačno pravno pomoč, odvetnico, s pomočjo katere sem speljala razvezo. Pomagali so mi pri urejanju stikov in preživnine ... Dobili smo tudi pomoč psihologinje, obiskujemo glasbeno terapijo, ki nam zelo pomaga ...«

Po Slavičinih izkušnjah so posebej dragoceni pogovori s sostanovalkami, ki imajo za sabo podobne življenjske zgodbe. Zlasti poučne so zgodbe žensk, ki so se vrnile k nasilnežu. Enkrat, dvakrat, trikrat ... »Nasilnež vedno obljublja, da se bo spremenil, in te s tem privablja nazaj. Številne ženske so se vračale nazaj. Meni je zelo pomagalo, da sem poslušala njihove zgodbe, iz njihovih izkušenj sem dobivala moč. Nekatere ženske so iskale uteho v alkoholu, nekatere v tabletah, nekatere v drugih moških. Meni pa sta bila v največjo uteho moja otroka.« Kot pravi, je šele zdaj sposobna otrokoma dati toplino, se z njima brezskrbno igrati in se veseliti življenja. »Z majhnimi koraki si želim iti naprej, najprej želim najti zaposlitev, potem stanovanje. Zdaj sem prepričana, da nihče ne sme upravljati z mojim življenjem! Sem svobodna in samostojna in v sebi imam moč, da zaživim na novo.«

In kaj bi svetovala drugim ženskam, ki prenašajo nasilje? »Vsaka ženska se mora zavedati, da je nihče nima pravice pretepati in izkoriščati. Zavedati se mora, da je dragocena oseba in da ni kriva za nasilje. Moja izkušnja je – ne čakajte, odidite ob prvem udarcu! Zmogle boste!«