Zvesti Gorenjskemu glasu

Lahko bi rekli, da je Vido Kunčič in Pavla Štularja združila usoda. Vida prihaja iz Naklega, petnajst let je vdova, Pavel je iz Dupelj in je tudi vdovec. Čeprav sta celo življenje živela približno pet kilometrov narazen, se nista poznala, dokler ni Vida prodala hiše in oddala malega oglasa, da išče stanovanje, v zameno za najemnino pa bi pomagala v gospodinjstvu. Na oglas se je odzval kovač Pavel, ki še vedno kaj skuje. Pavel je bil celo življenje zaposlen v Tovarni kos v Tržiču, rad hodi v hribe in pravi, da je Kriška gora njegova, saj so 30 let garali, da so naredili kočo. Na Kriško se je povzpel od dvajset- do tridesetkrat na leto. Gorenjski glas ga spremlja že iz otroštva in ga je do letos še vedno prejemal na očetovo ime, čeprav je oče že dalj časa pokojni, saj je bil naslov isti. Pravi, da je to naš »cajtng«, v njem izveš domače novice vseh vrst, od športa do politike. Kadar Vida Pavla prepriča, da iz ostankov železa izdela podkvice, deteljice in svečnike, se pokaže še njena umetniška duša, saj vse lepo poriše, nato pa jih podarita.