Kopališče mnogih pogledov

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. januar 2011 / 06:00

Kopališče v Puštalu, nekdanji biser škofjeloškega družabnega življenja, je danes nekaj oskubljene trave, nekaj grmov in drevo. Domačin Primož Žitnik je novembra z odliko predstavil novo "Idejno zasnovo kopališča v Škofji Loki" in postal novopečeni diplomirani inženir arhitekture.

Spet kopališče v Puštalu? Kaj vas je vodilo k temu, da ste si to, nekoč eno najbolj živahnih zbirališč Škofjeločanov, danes pa precej neugleden kos zemlje ob Poljanski Sori, izbrali za temo diplomske naloge?

»Kopališče v Puštalu sem poznal še kot otrok. Še toliko bolj, potem ko to ni bilo več v funkciji, ko je reka Sora začela kazati znake, da ni več primerna za kopanje, in mladi v Škofji Loki poleti preprosto nismo več imeli nekega urejenega kopališča in sta nam bila najbližja bazena pokriti v Železnikih in letni v Kranju. Da naj se lotim nove idejne zasnove za kopališče, pa me je vseskozi »nagovarjalo« tudi dejstvo, da gre za eno najlepših lokacij v Škofji Loki, ki pa je danes žal zanemarjena in degradirana. Nad mojo idejo za diplomsko delo je bil navdušen tudi mentor, prof. Miloš Florijančič. V prvi fazi sem sicer na zadevo gledal predvsem z arhitekturnega in manj s sociološkega vidika, ampak bolj ko sem se poglabljal v projekt, bolj se mi je kopališče za to lokacijo zdelo samoumevno.«

Tudi ob upoštevanju tradicije in zgodovinskega konteksta …

»Seveda. Organizirana kopališka dejavnost se je na tej lokaciji začela leta 1927, ko so postavili večjo leseno barako, nekakšno kopališče na kolih, ki ga je kasneje odnesla povodenj. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil na tem prostoru zgrajen za tisti čas sodoben kopališki objekt s kegljiščem. Idejno zasnovo je v letih 1956/57 pripravil inženir Pavle Hafner, jeseni leta 1958 so začeli z gradnjo, že naslednje leto poleti pa je bilo kopališče tudi zgrajeno. Kopališče je trideset let predstavljalo pomembno točko za rekreacijo in druženje ne le Škofjeločanov, ampak tudi za ljudi iz obeh dolin, Kranja, s kopalnim vlakom so se v Škofjo Loko hodili kopat celo iz Ljubljane. Poljanska Sora sicer velja za najtoplejšo reko na Gorenjskem. V devetdesetih letih je bila v stavbi kopališča diskoteka, kasneje pa nočni bar. Nenazadnje je objekt bil zapuščen in požgan, tako da so ga leta 2009 tudi porušili.«

In prav v zadnji fazi je lokacija ob Sori na vas pustila najmočnejši vtis, mar ne? Tu se tudi začne zgodba vaše idejne zasnove.

»Vsakič, ko sem se odpravil na sprehod oziroma me je pot kar sama zanesla do kopališča, sem poskušal začutiti prostor sam in ga razbrati v kontekstu celotne okolice. Vzporedno s tem sem delal maketo obstoječe situacije, skupaj s profesorjem pa sva potem odčitala naravne in ustvarjene danosti celotnega področja, od reliefa in naravnega rastja do okoliških hiš, jezu, Hudičeve brvi.

V naslednji fazi sem nekako opredelil programsko shemo kopališča, torej, kakšno količino in kakšne vrste programa prenese dana situacija in seveda tudi česa in koliko ljudje sploh potrebujejo. Kljub temu da bi recimo v objekt lažje umestil nekoliko krajši bazen, je bilo smiselno predvideti 25-metrski bazen, ki bi kot tak lahko imel tudi športno funkcijo vadbenega središča in tekmovališča. Ob bazenu pa sem sledil tudi potrebam in tendencam sodobne družbe po relaksaciji in počitku, zato sem pomemben del kompleksa namenil tudi tako imenovanemu centru dobrega počutja, ki sem se mu v detajlih pri diplomi še posebej posvečal. Zraven seveda sodi ves dodatni program oziroma infrastruktura od gostinske ponudbe do strojnice, kompenzacijskega bazena in parkirišč.«

Na eni strani ste torej imeli v mislih kontekst celotnega področja kopališča in na drugi program v njem …

»Tako je, obojemu pa mora ustrezati oblika, ki naj bi ustrezala tako programu kot umestitvi v prostor. Kar se tiče identitete Puštala v predelu okrog kopališča, sem ugotovil, da gre predvsem za gručasto naselje, za katerega ne moremo ravno reči, da gre za neko posebno arhitekturo, medtem ko se na drugi strani Sore v naselju Karlovec že vidijo poteze nadaljevanja škofjeloškega mestnega trga. Gre za staro vaško območje Škofje Loke, kvalitetnejšo gradnjo, ki je sorazmerno dobro ohranjena in ima zgodovinsko identiteto, vezano na mestno jedro.«

Za kakšen »slog«, če temu lahko tako rečem, ste se torej pri oblikovanju tako kopališča kot osrednjega objekta na njem odločili?

»Ne gre za nek slog, saj se ne držim vedno ene in iste arhitekturne govorice. Forma je, kot sem že povedal, odvisna od konteksta. Dobra hiša je tista hiša, ki sodi v točno določeno okolje oziroma situacijo, če bi jo prestavil kamorkoli drugam, pa ta ne bi dobro funkcionirala. Tako lahko rečem, da kopališče, kakršnega sem predstavil v diplomski nalogi, na vsem svetu sodi le v Puštal ob Poljansko Soro.«

Zakaj?

»Gre za transformacijo geometrije gručastega naselja Puštal, ki prehaja v geometrijo Pepetovega jezu, ta pa se na drugi strani nadaljuje v geometrijo Karlovca. Naselje v ozadju kopališča se tako na neki način zaključuje v bazenskem kompleksu in sami »plaži«, ta pa se nadaljuje v Sori, s katero se odpira naprej proti Hudičevi brvi in mestu. Pripravil sem tudi več analiz. Med najbolj zanimivimi je vsekakor analiza pogledov iz objektov, na grad in Škofjeloško hribovje, proti Poljanski dolini na drugo stran ali na Hribec in cerkev svetega Križa na njem na tretji strani.

Težko bi govoril o kakršnemkoli arhitekturnem slogu, je pa res, da sem kot hommage nekdanji stavbi kopališča iz petdesetih let ohranil značilni prerez strehe, ki seveda ni identičen, ohranja pa bistvene značilnosti. Sicer je objekt oblikovan sodobno, času primerno.«

Iz kakšnih materialov?

»Objekt je grajen s stenasto armirano betonsko konstrukcijo, ki je obložena s kamnom, na primer z območja Škofje Loke in obeh dolin. Druga materiala sta pretežno les in steklo.«

Kaj vam je kot novopečenemu inženirju arhitekture pomembneje pri risanju hiš, estetika ali funkcionalnost?

»Obe morata iti z roko v roki. Seveda se mogoče kdaj pojavi kakšen formalizem, ampak ta naj ne bi bistveno vplival na samo funkcionalnost objekta, in nasprotno, včasih forma zaradi same funkcionalnosti izgubi mogoče kakšen odtenek … V tej idejni zasnovi sem recimo precej časa in energije namensko porabil prav za oblikovanje kvalitetnih mikroambientov v wellnessu. Poskrbel sem tudi za lepe poglede na okolico, v katerih ljudje lahko maksimalno uživajo. Vsak pogled v objekt in iz njega je naštudiran.«

Kaj menite, bo idejna zasnova ostala »zgolj« pri diplomski nalogi, ali bo mesto Škofja Loka vendarle imelo interes in moč kaj takega tudi uresničiti?

»Zame je v prvi fazi to bila diplomska naloga z aktualno problematiko, hkrati pa seveda te idejne rešitve ne ponujam kot edine možne. Moja rešitev naj predvsem predstavlja potencial, ki ga ta lokacija predstavlja. Če sem dosegel to, da vsi, ki so videli moj osnutek, v lokaciji vidijo potenical, potem je to vredno še več kot diploma. V bistvu sem hotel narediti to, kar se meni zdi najboljše. Najbrž pa bi bil ta objekt za mesto predrag. No, s temo »predrago« se bom tako ali tako sedaj najbrž ukvarjal do konca življenja.«

V arhitekturnem biroju?

»Ne vem še. Diploma je, služb za arhitekte ni. Trenutno pripravljam svoj portfolio, zato prošenj še nisem pošiljal naokrog. V gradbeništvu je huda kriza, arhitekti pa smo z njim povezani, zato nas najhujše še čaka. Mogoče bom krizo izkoristil za pridobivanje nadaljnje izobrazbe, mogoče se bom odločil za podiplomski študij v tujini, ki pa je spet stvar štipendije.«