Zmagala je ljubezen

Aprila pred petimi leti je Robert Ravnikar doživel hudo možgansko poškodbo z majhnimi možnostmi za preživetje. Danes znova dela, vozi avto in je srečen s svojo Tanjo in dvema otrokoma.

Kaj vse je v teh letih doživljal Robert in z njim njegovi najbližji, je najlažje razumeti, ko bereš zapiske njegove žene Tanje. »Zgodilo se je skoraj na začetku najine poti. Nikoli nisva razmišljala o bolezni, živela sva življenje dveh mladih srečnih ljudi, veselila sva se najinega prvega malega sončka, za katerega sva izvedela ravno v tistih dneh. Zdelo se nama je, da nič ne more skaliti najine sreče. In vendar nama je življenje ravno v tistih trenutkih namenilo eno najtežjih preizkušenj …,« je zapisala Tanja.

Nekega jutra, dan potem, ko sta staršem povedala, da pričakujeta otroka, se je Robi nenadoma zgrudil. V možganih mu je počila žila. Ležal je na intenzivnem oddelku v Kliničnem centru, kjer so spočetka celo zdravniki dvomili, da ima možnost preživetja. Toda Tanja je z močjo ljubezni verjela, da si bo opomogel. »Bil je mlad in zdrav in vedno bom verjela, da je globoko v sebi, ne glede na vse, vedel, da se mora boriti – zase, za svojo družino, za vse, ki smo bili takrat z njim,« piše Tanja, ki je bila v času njegovega dolgega okrevanja v bolnišnici vsak dan pri njem. Njenemu upanju, moči in ljubezni Robert pripisuje velik del zaslug, da se mu je v teh letih stanje tako izboljšalo, da je samostojen, da še naprej dela, čeprav ne več v svojem nekdanjem poklicu reševalca, še naprej pa v zdravstvu, da lahko uživa s svojo družino, ki jo je za sinčkom Majem povečala sedaj enoletna hčerkica Nika. Robert pravi, da sicer ni povsem ozdravljen, rehabilitacija še vedno poteka, v športih, ki jih je včasih gojil, ne more več uživati, tudi ne v vseh živahnih dejavnostih s svojima otrokoma, toda svoje stanje je sprejel in vsak dan teži k temu, da bi se mu stanje popravilo. Sedaj se jim godijo same prijetne stvari: družina se je pred časom preselila v novo stanovanje v Cerkljah, spomladi pa sta se Tanja in Robi še poročila na Grajski poroki, ki jo je soorganiziral tudi Gorenjski glas.

Po poškodbi možganov ni več enako, kot je bilo nekoč. Zlasti na začetku je težko, ko človek ne more skrbeti sam zase, ko je odvisen od drugih, ko se znajde pred nepremagljivimi ovirami, ko ne more po stopnicah, ko se brez invalidskega vozička ne more gibati po stanovanju, kjer je prej živel, ko se ne more niti sam obleči, umiti, jesti, kaj šele, da bi sedel v avto in se kot nekdaj odpeljal v službo. Taka razmišljanja je zapisala Tanja v dnevnik, ki ga je vodila vse dni Robijeve rehabilitacije, najprej po treh mesecih v bolnišnici, nato po treh mesecih v inštitutu za rehabilitacijo in nato po njegovi vrnitvi domov. Potem ko se je vrnil iz toplic, so Robertu predlagali, naj se vključi v zavod Korak, kjer potekata varstvo in rehabilitacija ljudi po poškodbi glave. Tam je Robert nadaljeval z osvajanjem področij, ki so bila zanj po možganski poškodbi najtežja, z branjem, računanjem, pisanjem, krepitvijo kognitivnih sposobnosti, urjenjem spomina, komunikacije, z delovno terapijo, fizioterapijo. »Pisal sem dnevnik in prve dni sem bil sposoben napisati komaj dva, tri stavke. Pozneje je bilo vse bolje. V treh letih v zavodu Korak sem močno napredoval in moram reči, da imamo ljudje po poškodbah, kakršna je bila moja, izredno srečo, da imamo zavod Korak,« je povedal Robert. Po končani rehabilitaciji se je vrnil na delo v kranjski zdravstveni dom, sicer ne več kot reševalec (kar močno pogreša), pač pa v sterilizacijo, tako da še vedno lahko dela v zdravstvenem poklicu.