Koroški partizani

Idejo Zedinjene Slovenije iz leta 1848 gotovo poznate in najbrž veste tudi to, da velja za njenega pobudnika koroški duhovnik in narodni buditelj Matija Majar Ziljski. Večina nas meni, da je Zedinjena Slovenija ideal, ki žal ne bo nikoli uresničen. Ne zavedamo pa se, da je enkrat bil – maja 1945, »za več kot teden dni«! »Partizanska vojska je ob koncu vojne zasedla vse slovensko etnično ozemlje, tudi obrobne pokrajine, kjer so poleg Slovencev živeli tudi pripadniki drugih narodov. Poleg Beneške Slovenije in Rezije, Kanalske doline in Trsta ter Gorice tudi dvojezično Koroško, predele avstrijske Štajerske in Porabje na Madžarskem. Za več kot teden dni je bila uresničena ideja Zedinjene Slovenije, katere začetek sega v 'pomlad narodov' leta 1848 prav na Koroško in je povezan z delovanjem duhovnika Matije Majarja Ziljskega. Podobno kot za obrobne zahodne predele velja tudi za dvojezično Koroško ugotovitev, da je večina zavednega slovenskega prebivalstva sprejela zasedbo kot osvoboditev, partizansko vojsko, ki so jo tvorile večinoma slovenske enote, pa kot rešitelja izpod nacionalnega zatiranja, ki je doseglo vrhunec v času sedemletne nacistične vladavine.«

Gornja trditev je drzna, a vzdrži. Zapisal jo je zgodovinar Marjan Linasi, v obsežni in temeljiti znanstveni monografiji z naslovom Koroški partizani in podnaslovom Protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru slovenske Osvobodilne fronte. Tudi sam sem slovensko malodušno mislil, da Zedinjene Slovenije nikoli ni bilo in je nikdar ne bo, avtor te knjige pa me je prepričal, da je bila, čeprav le za dober teden dni – in da so jo uresničili slovenski partizani, ki jim je pripadal tudi moj oče. To je prvo. Drugo, kar me je v tej knjigi prijetno presenetilo, je, da je napisana res znanstveno in kritično; to ni ena tistih številnih partizanskih monografij, v katerih se avtorji poistovetijo z NOB in o njem pišejo brez kritične distance. Linasijevo delo je sistematično, samo kazalo ima osem strani, na koncu je seveda tudi ves znanstveni aparat. Tako že v imenskem kazalu (po številu omemb v knjigi) izvemo, kdo sta bila najvidnejša koroška partizana. Največ »zadetkov« ima Karel Prušnik – Gašper (1910-1980), takoj za njim je Dušan Pirjevec – Ahac (1921-1977). Večina vas najbrž ne ve, da je bil slednji, sloviti profesor primerjalne književnosti in eden prvakov nihilizma na Slovenskem, 12. oktobra 1943 poslan iz osvobojenega Cerknega na Koroško, da bi kot sekretar Pokrajinskega komiteja KP za Koroško politično vodil koroške partizane in njihov boj. Letos bo 20. marca že 90 let od njegovega rojstva in prepričan sem, da se bo o njegovem življenju in delu spet veliko govorilo in pisalo. Lanska stoletnica rojstva in 30-letnica smrti njegovega soborca Gašperja pa je, kolikor vem, minila tako rekoč neopazno.

Pa obudimo vsaj tu kakšen spomin na prvaka koroških partizanov. »Z garanjem pa tudi s podjetnostjo in iznajdljivostjo mu je uspelo postopoma izboljšati življenjske razmere svoji družini in sebi. Že od otroštva je bil občutljiv za krivice, sprva za krivice nasploh, na zasebni ravni (kot otroku se mu je smilila njegova mati, ki se je težko prebijala skozi življenje v času prve svetovne vojne, ko očeta ni bilo doma, in jo je svakinja žalila in poniževala), pozneje, ko je odrasel, tudi na ravni družbe v okolju, v katerem je živel, zlasti kot pripadnik narodne manjšine. Nedvomno je bil za svoje čase, okolje in formalno izobrazbo (končal je dveletno poklicno kmetijsko šolo in bil pol leta na kmetijski praksi v Švici) tudi zelo razgledan, saj se je tudi sam izobraževal, znal je opazovati in poslušati. Njegovi medvojni dokumenti so pisani v lepi slovenščini. Vsekakor je bil velik idealist in domoljub, lahko bi rekli celo slovenski nacionalist (nikakor torej ne kakšen internacionalist), vpogleda v 'visoko politiko' pa ni imel. V celoti gledano pa je bil tipičen komunist svoje dobe, kajti 'komunisti so, kljub svojemu sklicevanju na materializem, ki naj bi bil znanstven, precej bolj spominjali na vernike' /…/ Prušnik kot človek, ki je med koroškimi Slovenci v politični strukturi protinacističnega odpora dosegel najvišje mesto, pa svojega cilja, za katerega se je boril skupaj z drugimi koroškimi komunisti in skojevci, torej združitve z matičnim narodom in spremembe družbenega reda, ni dosegel. Kmalu potem, ko je slekel partizansko uniformo, je bil znotraj Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško kot osrednje manjšinske organizacije pod britansko zasedbeno oblastjo potisnjen v politično taktiziranje z drugače usmerjenimi, ki ga ni bil vajen, dvakrat so ga na osnovi sodbe vojaškega sodišča zaprli Britanci in v graški kaznilnici Karlau je moral biti sojetnik z nacisti, proti katerim se je prej boril, ob sporu z Informbirojem leta 1948 pa kot prepričan titoist skupaj s še nekaterimi slovenskimi somišljeniki izključen iz KP Avstrije in odstranjen iz političnega življenja …«