Šepetalnica za veter (29)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 10. januar 2011 / 06:00

Bila sta dva orla, ki sta se sredi noči spustila v dolino, nekajkrat zaokrožila in nato pristala na strehi domačije, iz neznanega razloga s kljuni začela potrkavati po dimniku, da je najbrž v kuhinji moralo srhljivo zadoneti. Kako bi drugače stara Rajnikarca pritekla iz hiše, v obupu vila roke, rotila sina, da naj kaj naredi, odžene krilati pošasti, čeprav se on od uročenosti nad prizorom kar ni mogel premakniti z dvorišča, od koder je opazoval ptiča. Materino stokanje je preraščalo v vreščanje in jok, nazadnje se je le zganil, pa bolj zato, ker njen glas ni bil več samo njen, potisočeril se je v zamolkel krik nevidne množice in prav zaradi tega je Peter nazadnje planil v kuhinjo. Zakuriti moram peč, dim bo pregnal ptiča, lahko nam še dimnik porušita, si je rekel, zagrabil prvo poleno, ki se je, medtem ko ga je porival v peč, spremenilo v človeško roko. Divje se je stresel in se predramil. Ko je iz sanj zamežikal v medlo dnevno svetlobo, je pred njegovimi očmi zaplesala roka Slivnikarjevega Franca. "Mater, če se ne bi prebudil in nehal gobcati, bi te treščil po gobcu," je bilo prvo, kar je zasikal v fanta. In ga za vsak primer potresel za ramena, da ne bi ta zmešanec znova zdrsnil v spanec in govoril tistih strahot, ki so prihajale iz njegovih ust, kakor da ga je obsedel demon. Tisti, ki so ležali ob njem, so ga zaman poskušali spraviti iz tega stanja, nazadnje se je moral Franc spraviti nad njega, malega norca pozna, razpredal je kasneje še o kaki njegovi drugi posebnosti, ne le o tem, da so ga v sanjah obiskovali duhovi umrlih ali pa podobe tistih, ki so se v nekaj dneh znašli na parah. Saj mu ni bilo neznano, da je Rajnikarca sinove vizije razglašala po vasi, naj se ve, s kom imajo opravka, da ga ne bodo otroci zmerjali, kadar bo hodeč po cesti krilil z rokami in prepeval. Njegove nenavadnosti so dokaz, da nosi v sebi kali svetega človeka, še župnik ji je moral dati prav, saj je mladenič pri spovedih izpovedal stvari, o katerih je gospodu kar sapo jemalo, in je celo predlagal, da bi fanta veljalo poslati v šole, duhovnik naj bo, ker takega otroka je škoda za kmetovanje. Njegova glava je polna vprašanj o poslednjih stvareh in v sanjah se mu celo prikazuje sveti Frančišek, ki mu razlaga, da lahko razumeš tudi govorico živali, le rad jih moraš imeti. In kaj potem, če se fant pogovarja s kravami in zna ob polni luni priklicati lisico iz gozda. To je lahko samo zagotovilo, da bo nekega dne dober dušni pastir. Ampak njegovih sanj naj raje kljub vsemu ne obeša na veliki zvon, ljudje bi ga dokončno potrdili za norčka, a lahko ji zagotovi, da ima fant prej kakšno kolesce več v glavi kot premalo. Tako je gospod potolažil Rajnikarco in Petra podučil, da o nekaterih rečeh ni dobro govoriti. Tako se je ta kot odraščajoči fante redko pogovarjal z ljudmi, vrstnike navadil, da so ga pustili pri miru, a so nemara ravno zato v spanju iz njega vrele besede, da ga je mama nazadnje prepričala, da je zanj bolje, če spi na seniku, pozimi pa na peči v veliki izbi, samo daleč proč od njenih in moževih ušes, ker to bebljanje je kratilo spanec in predvsem vnašalo nemir v dušo. Na te vaške govorice se je spomnil Franc, ko se je odvlekel nazaj na svoj prostor, vesel, da se kdo izmed potnikov ni nad tovariša spravil s pestmi. Kaj vse jim je govoril, ta mladi vrag! Ljudi bodo kurili, namesto polen jih bodo v peči metali! Vizije gor ali dol, tega jim ne bo prodal. Čeprav zdaj, ko je buden, iz njegovega obraza odseva mirna zbranost, kot da si je edini v svesti, kaj jih čaka za zadnjim ovinkom. (se nadaljuje)