Po narodnem heroju ...

Vrh Staneta Kosca / Rašica (641 m) - Po narodnem heroju se imenuje vrh v bližini Ljubljane, bolj znan pod imenom Rašica. Hrib je primeren za vsakodnevni sprehod in vzdrževanje kondicije; v vseh letnih časih.

V okolici Ljubljane je precej manjših vzpetin, ki domačinom služijo za vsakodnevne vzpone, za nabiranje kondicije, za trening. Tudi mi se bomo danes povzpeli na enega od njih, na Vrh Staneta Kosca, ki ga bolje poznamo po imenu Rašica, po istoimenski vasi, ki leži ob vznožju. Rašica je v zgodovini druge svetovne vojne zabeležena kot prva gorenjska vas, ki je bila požgana. V Rašiško četo organizirani domačini so 18. septembra 1941 na Pasjem potoku pod vasjo napadli skupino, ki je načrtovala potek nemško-italijanske meje na Gorenjskem; padli so štirje Nemci in dva pomožna merilca, slovenska študenta. Naslednji dan je sledil povračilni ukrep, saj je nemška enota zažgala vse hiše v vasi in prebivalce odpeljala v taborišče Šentvid. V naslednjih dneh so preiskovali tudi okoliške gozdove in odkrili tabor Rašiške čete. V spopadu se je četa razdvojila, trije borci so bili ubiti. Manjši del čete, med katerimi je bil tudi Stane Kosec, je bil ujet in kasneje ustreljen.

Kako pridemo do Rašice? Najlažje je, če se po avtocesti odpeljemo proti Ljubljani in avtocesto zapustimo na izvozu Ljubljana–Šmartno. Vožnjo nadaljujemo proti Zgornjim in Srednjim Gameljnam, kjer zavijemo levo proti vasi Rašica. Na koncu vasi je razcep, kjer zavijemo levo na makadamsko cesto, ob kateri so tudi planinske oznake in parkiramo jeklenega konjička.

S parkirišča nadaljujemo po makadamski cesti nekaj sto metrov. Hodimo mimo odcepa na levi strani ceste proti Gameljnam, na desni strani pa kmalu opazimo smerokaz in markacije do Doma na Rašici. Pot se začne strmeje vzpenjati, nato pa prečimo gozdno pobočje v desno. Kmalu pot zavijemo levo. Dosežemo konec gozda in po ravnem prečimo manjši travnik, nato se pa pot ponovno požene navzgor. Na naši levi kmalu zagledamo ogromno skalo. Hodimo mimo skale in dosežemo makadamsko cesto, ki jo prečimo in nadaljujemo po manjšem kolovozu, na kar nas opozori smerokaz, na drevesu na levi strani pa vidimo tudi znamenje. Pot se spet strmeje vzpne. Dosežemo manjše skale, preko katerih je varno speljana pot. Kamenje je obraščeno z mahovjem in zato neprijetno spolzko. V tem delu je potrebna previdnost, sploh če je pot razmočena od dežja. Višje ponovno dosežemo makadamsko pot in nadaljujemo kar po njej, desno v smeri pridobivanja višine. Kmalu pred seboj zagledamo Dom na Rašici in se mimo njega povzpnemo na vrh, kjer je 20 metrov visok razgledni stolp, ki nam omogoči lep razgled na ožjo in širšo okolico. No, samo vreme mora biti ta pravo. Na vzhodu se nam odpre Domžalska ravnina, zadaj je Posavsko hribovje; na jugovzhodu je Dolenjsko gričevje pa Gorjanci in Kočevski Rog. Pogled na jug je pogled v Ljubljansko kotlino, ki jo obkrožajo Kurešček, Krim, Ulovka, zadaj je Snežnik, pa Javorniki in Nanos. Polhograjsko hribovje je proti jugozahodu. V neposredni bližini je Šmarna gora. Vidimo Škofjeloško hribovje, z Lubnikom, Blegošem, Ratitovcem, v njihovem ozadju pa Julijske Alpe s Triglavom. Severozahodno so Karavanke s Stolom, sever pa nam odstre pogled na Kamniške Alpe od Storžiča do Raduhe, s celotnim vencem, ki je vmes. Z Rašice imamo Slovenijo skoraj na dlani.

Z Rašice lahko sestopimo na različne strani in si podaljšamo to slabo uro dolg vzpon, a ker se moramo vrniti do jeklenega konjička, bomo sestopili kar po poti vzpona.

Nadmorska višina: 641 m

Višinska razlika: 250 m

Trajanje: 1 uro in 30 minut

Zahtevnost: ena zvezdica