Preprosto, Micka je večna

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / / 06:00

Prešerno vzdušje na odru in v avditoriju gledališča s Prešernovim imenom se konča lahko le z bučnim aplavzom. Dvestotim.

Da, Linhartova Županova Micka, zapisano z eno besedo, je večna. Njeno brezčasno zimzelenost smo lahko začutili tudi zadnjo sredo v minulem letu v polni dvorani Prešernovega gledališča, ko smo spremljali že dvestoto ponovitev te, prepričan sem najbolj igrane igre v zgodovini slovenskega gledališča. Najbrž si v letu 2001, ko so igro pod budnim očesom in z odprto dušo Vita Tauferja (pred tem je v isti sezoni v tržaškem gledališču izvrstno opravil tudi z drugo Linhartovo uspešnico Ta veseli dan ali Matiček se ženi) prvič uprizorili, v kranjskem teatru niti niso predstavljali, da bo Micka živela tako dolgo. Več, po tokrat videnem bi brez težav lahko potrdili, da je predstava v odlični kondiciji, in bi ji z lahkoto predpisali nadaljnje ponovitve.

V skoraj desetih letih si je predstavo ogledalo nekaj manj kot 48 tisoč ljudi tako v domačem gledališču kot v vseh koncih Slovenije, pa tudi v zamejstvu, Srbiji in na festivalih preko velike luže, v Argentini, Venezueli in Dominikanski republiki. V sredo je Mickina igralska ekipa igrala na domačem terenu, tako rekoč svojim gledalcem. Številni smo pred leti igro že gledali in še vedno v spominu nosimo znamenito Mickino (Vesna Pernarčič Žunić) tlačenje zelja, Anžetovo gozdno robatost in kvazi žlahtnost meščanov Tulpenheima (Matjaž Tribušon) in Monkofa (Gregor Čušin). A kako prijetno je bilo znova osvežiti spomin, še posebej, ko po nekaj letih na odru lahko kot župana, Mickinega očeta, spet spremljaš sicer že upokojenega igralca Tineta Omana – Fomo. Kot bi dejal v starem jeziku, »srce mi je od veselja jelo ven skočiti, ko sem na odru imel spet Fomo ugledati«. Legendarni kranjski igralec je v igri še vedno tisti ta pravi in v prihodnje bi ga kot gosta zagotovo še veljalo vpoklicati.

Jubilejno Županovo Micko si je ogledalo tudi nekaj kranjskih občinskih svetnikov, ki bi si pri svojem političnem udejstvovanju lahko marsikakšno iz predstave vzeli v poduk. Da je včasih boljše dva deci kislega vina, kot pa tistega iz prazne steklenice, ki se baha le z nalepko, notri ni pa nič. Med gosti smo uzrli tudi ministra za šolstvo in šport dr. Igorja Lukšiča, ki si je predstavo ogledal skupaj z najstniškim sinom in oba sta bila navdušena.

Ja, tudi Županove Micke so del gledališča in ko jo ansambel zaigra dvestotič, še toliko bolj. O tem je vsekakor treba razmišljati in tudi pri sestavi programa gledališča vsake toliko časa računati tudi na kakšno tovrstno lahkotnejšo in publiki bližjo predstavo. In, seveda sem prepričan, da bo šla kranjska »Mici« še »v promet«.