Razlike v političnih nazorih niso nič slabega

Ivana Omana iz Zminca, ki se je sicer že pred leti umaknil iz aktivne politike, so pred kratkim izbrali za predsednika Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve.

Zminec - Danes 81-letni Ivan Oman, kmet iz Zminca, je bil leta 1988 med ustanovitelji Slovenske kmečke zveze, predhodnice strankarskega življenja v Sloveniji in današnje stranke SLS, kjer je Oman še danes član. Ob nastanku združene opozicije Demos je bil njen podpredsednik, nato je bil član predsedstva Slovenije, v letih od 1992 do 1996 pa poslanec stranke SKD v državnem zboru. Pravi, da se je takrat umaknil iz politike. Pa ga kot verodostojnega politika iz časov slovenske osamosvojitve še vedno najdejo in mu zaupajo politične naloge.

Kako da ste sprejeli predsedovanje novoustanovljenemu združenju?

»Dva dni pred prireditvijo so prišli k meni in me nagovarjali, naj sprejmem predsedniško nalogo, nazadnje so me prepričali in sem sprejel. Na zboru sem dejal, da sem počaščen, je pa to tudi breme. Razmišljal sem, da mogoče pa se bo dalo kdaj kaj koristnega napraviti, če ne bo samo pro forma. Sestava tega združenja je precej heterogena, tako v predsedstvu kot v glavnem odboru smo zelo različni ljudje, razlikujemo se tudi nazorsko, kar ocenjujem kot dobro.«

Ob teh osamosvojitvenih praznikih se spet kaže ne le različnost, pač pa tudi razdvojenost slovenske družbe. Kako gledate na tako stanje?

»Tudi ob nedavnem prazniku smo imeli dve proslavi. Moram reči, da mi je bila alternativna bolj všeč od uradne. Tam je bil pravi dolgčas, na naši pa je bilo nekaj za širše občinstvo. Menim, da z razdeljenostjo med Slovenci ne bo kmalu konec. Sem pa v svojem nagovoru ob ustanovitvi združenja napovedal, da bodo naši potomci ob tem, ob čemer se sedaj delimo, nekoč enotni. Do tega bo preteklo še precej let, jaz tega ne mislim dočakati. Rekel sem tudi, da z razlikami med nami, ki temeljijo na različnih političnih naziranjih, ni nič narobe. Že ob dogovarjanju za plebiscit se je med političnimi dejavniki izkazalo, da je te razlike možno preseči in do neke mere uskladiti. To se je tudi zgodilo. Dostikrat rečemo, da smo takrat znali biti enotni, in zatrjujem, da je bil narod zares enoten. Za enotnost med politiki pa se je bilo potrebno potruditi. In potrudili smo se, dosegli dogovor in ga podpisali. Razlike v političnih nazorih niso nič slabega, samo da se tega ne počne s sovraštvom. Lahko smo si politično nasprotniki, ne smemo pa si biti sovražniki.«

Ali danes obstaja vprašanje, ob katerem bi se enako poenotili kot pred dvema desetletjema za slovensko osamosvojitev?

»Bog ne daj, da bi bilo še kdaj tako, da bi bilo nujno, da smo tako enotni. Dobro bi bilo, da bi bili enotni in bi tudi bili, če bi se znašli v situaciji, v kakršni smo bili denimo junija 1991.«

Bi nas morda eksistenčna vprašanja, kakršna so aktualna danes, lahko mobilizirala k takšni enotnosti?

»Če bo šlo za radikalnejše družbene reforme, če bi bilo treba narediti odločnejše reze, če bi šlo za »stisniti pas«, kakor se reče, bi bilo nujno, da se poenotijo v politiki, da se za neke skupne cilje približata vladajoča stran in opozicija. Ko pa gledam današnjo politiko, se mi včasih zdi, da država preprosto razpada. Pravimo, da je potrebna pravna država. Bojim pa se, da bi kdo, ki kliče po pravni državi, težko prenesel, če bi pravna država res funkcionirala!«

Kako torej ocenjujete današnjo politiko?

»Zelo od daleč jo ocenjujem in z očmi nekega starega upokojenca. Prav se mi zdi, da je opozicija do vlade kritična, to je tudi njena naloga. Ko smo se s takratno stranko SKD znašli v opoziciji, sem bil prepričan, da ne smemo delati v smislu »čim slabše za vlado, tem boljše za nas«, ampak moramo ostati pošteni in priznati vladi, našim političnim nasprotnikom za dobro tisto, kar sami mislimo, da je dobro. Povsod je opozicija kritična. Potem pa se zgodi, da opozicija zmaga na volitvah in pride na oblast ter na tem položaju vidi, da ne more kaj dosti drugače delati, kot je prejšnja. Če pa gledam današnje razmere, mislim pa, da je prejšnji vladi (ne da bi se nad njo sicer kaj posebej navduševal) država bolje funkcionirala kot sedanji.«

Ali danes vidite v tem političnem prostoru kakega perspektivnega politika, ki bi nas lahko povezal?

»Opozicija ima svojega voditelja, ki ima podporo, mislim, da bistveno večjo kot vodja sedanje vladajoče koalicije. Zaenkrat pa ne vidim nekoga, ki bi večinsko potegnil ljudi za seboj, kakršen pa bi bil potreben v kakšnih zares kriznih razmerah. Današnja kriza ni nekaj groznega, pač pa je preprosto stanje, ki ga je povzročil tehnični razvoj. Zdi se mi, da so politiki povsod sprejeli na znanje, da je ob sedanji tehnologiji v gospodarstvu treba računati z brezposelnostjo, kakršno imamo sedaj, in s tem živeti.«

Še kaj kmetujete na vaši kmetiji?

»Kmetijo sem prepustil sinu in mu sedaj malo pomagam. Svetovalec pa nisem, v to se ne spuščam. Gospodar je gospodar in mora odgovarjati za to, kar dela. Kmetija ne sme imeti starega gospodarja.«

Kaj počnete?

»Grem v štalo, molzem … Berem, časopise kar hitro preberem, kako zahtevnejše čtivo pa je treba počasi brati. Sicer pa pri svojih letih vse počnem bolj počasi: delam počasi, hodim počasi in tudi berem počasi.«

Kljub vsemu se še vedno pojavljate v javnosti …

»Ne dajo mi miru. Dvaindvajset let je, kar sem se podal v politiko, vendar sem se potem leta 1996, ko sem končal poslanski mandat, iz nje tudi umaknil. Kar počnem sedaj, pa ne vem, če bi se lahko reklo politika.«

V Škofji Loki so vam ob vaši osemdesetletnici pripravili lepo slavje. Kako ste ga doživeli?

»Lepo je bilo, lepo mi je zapel Slovenski oktet, najbolj pa mi je bilo všeč, ko so mi zapeli Marijino pesem Pojoč se oglasim. V Loki smo imeli svoj čas organista, krasen bariton, ki mi je to pesem nebeško lepo zapel. Ko sem to nekaj pred dogodkom pripovedoval v druščini, sem rekel, to pesem pa bi spet rad slišal. Že naslednji dan me je poklical nekdo iz Ljubljane in mi prebral besedilo, češ ali je to prava pesem. Pritrdil sem in dodal, ampak k temu je potrebna tudi partitura. Tudi to so imeli. Pesem je bila sicer komponirana za mešani zbor, ampak fantje so jo priredili za oktet in mi jo zapeli. Imeli pa so samo dva dni časa, da so jo naštudirali. Nato me je klicala neka gospa, pevovodkinja v cerkvi sv. Modesta na Zlatem polju v Kranju, in dejala, da jo vadijo. Če bi vedel, kdaj jo bodo zapeli, bi jo šel pa poslušat. Te pesmi se spomnim iz mladosti, ko mi je bilo petindvajset, trideset let. No, potem pa jo po petdesetih letih spet slišim!«

Ste škofjeloški častni občan in najbrž tudi malce spremljate lokalno dogajanje?

»Novega župana imamo in bomo videli, kako se bo obnašal. Po štirih mandatih je bilo že prav, da je prišlo do zamenjave. Veste, zato imamo demokracijo, da se ljudje menjajo, sicer bi imeli dosmrtne vladarje. Janez Evangelist Krek je dejal, da bi bila najboljša vladavina imeti poštenega monarha, s poudarkom na poštenega. Ker pa tega ni, je dejal, so potrebne demokracija in volitve.«