Zdaj je ta moj opus sklenjen

Deset let je že od smrti Nika Koširja (1919-2000), enega najbolj žlahtnih Gorenjcev minulega stoletja. Rodil se je na Poljšici pri Gorjah, kjer je preživel tudi zadnjih 25 let svojega življenja. Mi pa smo z njim "posthumno" naredili tale intervju ...

Rodili ste se 29. novembra 1919 na Poljšici pri Gorjah, na kmetih, nedaleč od svetovljanskega Bleda. V življenju ste se uveljavili kot izrazit intelektualec. Kako s te intelektualne distance gledate na kmete in kmetstvo?

»Imel sem srečo, da sem se rodil kot kmet in da v rani mladosti nisem tolkel črne revščine, pa še to, da sem imel starše, ki so me že zgodaj navajali k delu in skromnosti. Čeprav nisem kakor Fenelon prepričan, da je kmetstvo edini stan, ki nekaj velja, drugi pa le toliko, kolikor so nastali iz njegovih potreb, se mi zdi biti kmet nekaj dobrega. Najprej zato, ker si, če si količkaj pameten, prisiljen živeti z naravo, ki ti je, če si ji dober sin, zmeraj dobra, ne pa pisana mati. In zato, ker se prav v tem življenju z naravo naučiš marsičesa. Vdanosti, na primer, v tisto, kar ti to življenje prinaša. In kakor prihaja za dežjem sonce, za viharjem vedrina, za dobro letino slaba ali povprečna, za zimo pomlad in za poletjem jesen, tako je tudi človeku dano in namenjeno doživljati vse: vesele in žalostne dni, pogrebno žalovanje in svatovsko vriskanje, otrokovo čebrnanje in starčevsko hropenje. V premeni časov in razpoloženj, v delu in počitku, v praznikih in žalovanjih mineva kmetu čas od rojstva do smrti, za plug in sejavnico pa zmeraj znova poprijemljejo mlade, zdrave roke. In tako iz roda v rod. Drži, da se kot otrok s kmetov težje znajdeš na mestnih ulicah in na plesnem parketu, da imaš, skratka, manj sposobnosti za taka in drugačna prilagajanja, tudi dvomljiva, a to bi prej štel za vrlino kot za napako.«

Živeti z naravo … Česa še te nauči življenje na kmetih?

»Druga reč, ki so me je naučili starši, je bila skromnost, skromnost tako rekoč v vsem, v jedi, pijači, oblačenju, težnjah po razkazovanju. Naša kmetija je bila, predvsem po zaslugi preudarne matere, ki je bila gospodar in pol, kar dosti lepa. Dolgov na njej ni bilo kot na tolikero drugih, kruha ni manjkalo, za obleko petih otrok in za njihovo šolanje ali uk pa se je tudi nekako napraskalo toliko, da je za silo šlo. A ves čas, kar pomnim iz svojih mladih let, smo jedli preprosto, večidel doma pridelano hrano: mleko, žgance, zelje, repo, krompir; le ob nedeljah je mama kupila kilogram govejega mesa, za osem do deset ljudi, da smo imeli govejo juho in vsak tudi košček govedine. Edino razkošje, ki si ga je privoščila mama, je bilo, da je v ječmenovo kavo dodala tudi nekaj zrn prave. Pozimi seveda ni manjkalo kolin in pečenic. Potica je bila za praznike, bel kruh in krofi pa ob velikih poljskih delih, košnji, žetvi, mlačvi, ko smo imeli najete dninarje. Takrat se je tudi drugače zelo dobro jedlo, in to kar petkrat na dan; najbolj preprosta je bila večerja. Seveda zato nikoli ni bilo vprašanje, ali bomo ob potrebi dobili delavce ali ne; zmeraj so radi prihajali, tudi zato, ker jim nikoli nihče ni odtegoval zaslužka, ki je bil zmeraj dober. Ob tem sem se naučil, kar dandanašnji ne vedo niti mnogi ekonomisti ali takšni in drugačni gospodarji: da namreč dobrega delavca nikoli dovolj ne plačaš, za slabega pa je še tisto malo, kar dobi, stran vržen denar.«

Ste kdaj obžalovali, tako kot Prešeren v prvem od Sonetov nesreče, da niste na kmetih tudi ostali?

»Najprej sem ugotovil, da tisto, kar je bilo za Prešerna vsaj načelno še možno, to namreč, da bi gospodaril na svojem domu, saj je bil najstarejši sin in torej nekako vnaprej določen za dediča, zame sploh ni bilo, ker nisem imel kaj dedovati; posestvo je bilo last mojih polbratov, jaz pa na njem komaj kaj več kot gostač. In bolj in bolj sem spoznaval, da tudi na kmetih ni tiste sreče, ki si jo tako idealno zamišlja pesnik; tudi njim ni prihranjena bolečina spoznanja, tegobe in skrbi, da o bolezni in podobnem niti ne govorim. In kdo ve, kaj bi Prešeren o 'srečni domači vasi' zapisal kasneje, ko je videl, kako je bilo, ko je na njihovi domačiji zagospodaril zet, mož sestre Mine, grobijan, nasilnež in menda še ženskar povrhu, človek, ki je iz tega doma naredil pekel, da sta ga zapustila oba starša, najprej mati, ko je odšla k sinu Juriju, ki je pasel duše na Koroškem, in oče, ko se je preselil k bratu duhovniku na Goričico.«

Kje pa ste vi tešili »uka žejo«?

»Imel sem srečo, da sem hodil v dobro šolo. Najprej v škofijsko klasično gimnazijo v Šentvidu, pet let. Ko so me po končanem petem razredu vrgli iz internata, češ da 'prikrito hujskam in slabo vplivam na tovariše' - o ti, moj ljubi Bog, pa sem moral biti res velik rokomavh, da sem imel toliko vpliva spričo tolikerih dobrih in pravičnih … sem nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani. Ob tem lahko zapišem samo to, da škoda, ker me niso izključili že po mali maturi, a ne zaradi šole, temveč zaradi internata. O njem in o internatih nasploh pa bi se dalo marsikaj reči, a po mojem dobrega bolj malo, a o tem zdaj ne mislim razpravljati. Šola pa je bila izvrstna in je dijake marsičesa in to temeljito naučila. Premogla je nekaj odličnih profesorjev, nekateri od njih so bili kot ljudje vsega spoštovanja, kot javni delavci pa tudi vsega ugleda vredni. Tudi šola, na kateri sem naredil zadnje tri razrede gimnazije in maturiral, je bila izjemno dobra. Z veseljem se spominjam mnogih svojih profesorjev, nekaterih tudi s hvaležnostjo. Predvsem Karla Kunca, profesorja matematike, in veroučitelja dr. Franca Vrečarja …«

Kdo pa je bil vaš glavni profesor na univerzi?

»Na romanistiki, na katero sem se vpisal, je bil tedaj osrednja osebnost dr. Franc Šturm, znamenit znanstvenik, sijajen profesor, predvsem pa nenavadno dober človek. Ta najboljši Meyer-Lübkejev učenec /na dunajski romanistiki, op. M. N./ se je s svojim delom z romanističnega področja, pa s svojim velikim francosko-slovenskim slovarjem, ob katerem človek strmi, kako je zmogel delo, ki ga zdaj počasneje in bolj površno opravljajo cele ekipe strokovnjakov, pa tudi s svojim civilnim pogumom med vojno, najprej kot eden od soustanoviteljev Osvobodilne fronte, nato pa tudi kot zagret sodelavec gibanja, za trajno in častno zapisal v slovensko zgodovino, še posebej pa v spomin svojih učencev, ki jim ni bil le učitelj, temveč tudi mentor in prijatelj. Da je predobrim ljudem sreča malokrat naklonjena, kaže njegov tragični konec leta 1944. Okoliščine njegove smrti so ostale nepojasnjene do današnjih dni.«

Pri dr. Francu Šturmu in njegovemu kolegu dr. Stanku Lebnu ste februarja 1943 diplomirali. Potem ste se morali tudi sami soočiti z vojno, najprej v Gonarsu …

»V Gonarsu sem bil slabe štiri mesece. Od tam me je s svojo intervencijo pri polkovniku Gallu in ob jamstvu mojega nekdanjega veroučitelja prof. dr. Franca Vrečarja rešila moja kolegica z univerze Tatjana Č. … Ne takrat ne kasneje nisem bil človek, nad katerim bi kak rigorozen duhovni gospod lahko imel dopadenje. A neizpodbitno dejstvo je, da je prof. Vrečar, ki si glede tega ni delal iluzij, to, takrat za izpustitev iz internacije nujno priporočilo zame podpisal. Za to sem mu še sedaj hvaležen. Spet sem imel srečo, da sem v odločilnem trenutku naletel na nekoga, ki je bil dejansko najprej človek, lahko tudi z veliko začetnico, nato zaveden Slovenec, kar sem razbral iz razgovora z njim, ko sem na večer pred odhodom v partizane šel k njemu, da se mu še enkrat zahvalim za tisto, kar je naredil zame, in sem mu povedal, da pojdem naslednji dan v hosto. Ob tem sem izrazil upanje, da on zaradi tega ne bo imel kakih nevšečnosti, saj je naposled vendarle jamčil za človeka, ki se je izkazal za prekucuha. Navsezadnje pa je bil prof. Vrečar tudi duhovnik, in to globoko veren duhovnik. Nikoli ne bom nehal v tem vrstnem redu ocenjevati tega, koliko je kdo vreden.«

In potem ste šli »v hosto«?

»Pozno poleti leta 1943 sem odšel v partizane, maja 1945 sem se vrnil v Ljubljano kot osvoboditelj; tako vsaj je bilo takrat videti. Nad dvajset mesecev mi niso bile prihranjene tegobe vojskovanja, saj sem bil domala ves ta čas v operativnih, borbenih enotah. Seveda ne kot bombaš ali jurišnik. Če računamo, da je bilo vseh partizanov med vojno, ne po njej, ko se je ta zvrst nenavadno, protinaravno razmnožila, če je bilo torej med vojno vsega manj kot petdeset tisoč partizanov in jih je šestnajst tisoč padlo, potemtakem vsak tretji, se moramo tisti, ki smo jo preživeli, pač šteti med srečne, ne glede na to, kar se je potem zgodilo z marsikom od teh zmagovalcev. To je že druga zgodba!«

Kako je bilo v partizanih?

»Tudi tu me je spremljalo nekaj srečnih naključij. Najprej to, da sem se popartizanil že pred kapitulacijo Italije, da sem bil potemtakem prostovoljec in še nekaj: star partizan, ne pa šele od 10. septembra 1943. To je vsekakor že načelno pomenilo vsaj neko posebno čast, dajalo pa je tudi neko samozavest. Vrh tega sem bil hitro vključen v staro partizansko enoto; zame je bila to Gubčeva brigada. Ljudi, ki so ob italijanski kapitulaciji pridrli iz Ljubljane, so v zmešnjavi in neredu tistih dni - nekaj tega nereda sem imel priložnost sam opazovati v Trebnjem - na hitrico organizirali v nove enote, ki so se že čez dober mesec dni in povsem neizkušene morale spopasti z nemško dobro organizirano in izurjeno vojsko – na Mokrcu, Ilovi gori in tam okoli – in imele hude izgube. V starih enotah s starim poveljniškim kadrom smo te hude preizkušnje prestajali mnogo lažje in uspešnejše.«

Ste si kak vojni dogodek še posebej zapomnili?

»Takemu, vsaj po mojem moralno vprašljivemu dogodku sem bil priča pozno poleti 1944 pri Sv. Križu, sedaj Gabrovki pri Litiji. Pijan partizan je nekega jutra v znani belogardistični hiši od gospodinje s puško izsilil steklenico žganja. Ženska je pridrvela v divizijski štab in se zaradi tega nasilja pritožila. Štab je dal krivca prijeti, na hitrico se je sestalo vojno sodišče in nesrečnega fanta obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Sodba je bila izvršena kmalu popoldne, na jasi ob robu gozda na južni strani vasi. Kaj pove ta dogodek, kakor koli že gledamo nanj. Najprej, kako so partizani tedaj skrbeli, da ni prihajalo do nobene samovolje; da je bila v tem primeru žrtev samovolje naš nasprotnik, ni prav nič pomenilo; morda je bila celo oteževalna okoliščina. Tudi sicer vem, kako smo zmeraj skrbeli, da se ne bi zapletali v nepotrebne spore z družinami, katerih očetje, sinovi ali bratje so bili pri domobrancih. To je bilo vsekakor nadvse pomembno, saj smo bili veliko skupaj: stanovali oziroma spali smo po njihovih hišah, večkrat si dobesedno stopali drug drugemu na peto. In še to naj pristavim: če odštejemo Belo krajino, kjer naših nasprotnikov malodane ni bilo, smo se večidel mudili po dolenjskih vaseh, ki so bile z malimi izjemami izrazito belogardistične in nam niti najmanj naklonjene.«

Ustrelili so ga torej zaradi steklenice žganja; danes okradejo cele tovarne in poslovne sisteme, pa se jim ne zgodi nič … Kakšno delo pa vas je čakalo po vojni?

»Ko bi bilo po mojem, bi bil vse življenje gimnazijski profesor. Osnovno znanje za ta poklic sem imel, splošne razgledanosti, ne da bi se hvalil, precej, med mladimi ljudmi sem bil rad. Seveda pri tem bolj mislim na gimnazijo, kakršno sem skusil sam, ko sem hodil v šolo … Toda tisto, kar bi v življenju najrajši podel, sem imel priložnost opravljati le poltretje leto, ko sem bil gimnazijski profesor v Stični. Drugače pa je bilo v mojih zvezdah zapisano, da bom najprej novinar. Celih sedem prvih povojnih let. Za ta poklic sem imel le dokajšnje znanje slovenščine, kakega drugega posebnega daru pa ne, vsaj za tako pisanje ne, kakršno terja časnikarska služba. Vendar sem se v uredništvu Slovenskega poročevalca vsaj prvi dve leti prav dobro počutil. Občutek, da smo v vojni zmagali, še ni docela splahnel, možnosti za soodločanje, vsaj v kakih manj bistvenih zadevah, so nam še vedno puščali, predvsem pa je bil uredniški, pa tudi tiskarniški kolektiv večidel prav izjemen, saj so v uredništvu poleg nekaterih starih Jutrovih mačkov, Puca, Ravljena, Justina, sedeli še Ciril Kosmač, Karel Grabeljšek, Dušan Moravec, Aleksander Javornik, Jože Dolenc, Dušan Savnik, v tiskarni pa so delali Strnad, Zajc, Pečan, Mihevc in drugi, katerih obrtno znanje je bilo zavidanja vredno. O čem podobnem dandanašnji niti slišati ni več …«

Kot gimnazijskega in univerzitetnega profesorja so vas spoznali vaši dijaki in študenti, slovenska kulturna javnost pa vas pozna in ceni po vaših prevodih iz romanskih književnosti …

»Za kompenzacijo na duhovni ravni mi je vseskozi, se pravi od leta 1953 dalje, služilo prevajanje. V prevajanju znamenitih in manj znamenitih del nekaterih romanskih književnosti sem doživljal notranje zadovoljstvo, ob njem celo doživel nekaj zunanjih priznanj. Bil sem jih vesel. Upoštevaje, da sem vsaj dvajset od teh malodane štiridesetih let opravljal naporno službo predavatelja na romanističnem oddelku filozofske fakultete, je teh knjig kar dovolj; prevajanju so bile namreč skoraj v celoti posvečene vse take ali drugačne počitnice. Med temi so, če navedem le nekaj najpomembnejših, na prvem mestu prevodi Španskih romanc, pa Cervantesov Don Kihot, Boccacciov Dekameron, Unamunovo filozofsko delo O tragičnem občutju življenja, njegovi eseji, Machiavellijev Vladar, srednjeveški španski ep Junaška pesem o Cidu, Calderonova drama Življenje je sen, pa prevodi iz katalonske in španske novejše lirike. Kar nekaj prostora na knjižni polici v moji sobi zavzemajo ta dela; kdaj pa kdaj mi le pomagajo blažiti občutek o življenju tjavdan in brez prave koristi za kogarkoli. Zdaj je ta moj opus sklenjen; tako vsaj se mi dozdeva …«

Spoštovani rojak, v branju vaših knjig in prevodov smo še vedno povezani z vami in vam hvaležni za vse, kar ste prispevali v skrinjo naše kulture! Ostanemo »na vezi«.

Avtorjev pripis. Da ne bo nesporazuma: ta pogovor je seveda »umišljeni intervju«, nastal je s pomočjo avtobiografske knjige Čas računov, ki jo je Niko Košir izdal v samozaložbi na Poljšici, 1991. Avtobiografske so še druge med njegovimi knjigami: V znamenju strelca, Ljubljana, 1997; Simfonija slovesa, Poljšica, 1994 in 1998; Mojih šeststo šestnajst partizanskih dni, Ljubljana, 1988. Priporočam jih v branje.