Škof Janez Gnidovec

»Naš škof Gnidovec je bil svetnik. Vsi smo ga klicali s tem imenom. Bil je pravi duhovnik po Jezusovem Srcu; blagega in ponižnega srca. Ko sem odhajala v misijone, je zame maševal, obhajal me je, me blagoslovil in rekel: 'V misijone greste. Dajte Jezusu vse, samo Zanj živite, bodite samo Njegova, samo Njega ljubite, samo Zanj se žrtvujte. Naj vam bo Jezus vse v vašem življenju.' – Prepričana sem, da prosi zame in da imam v njem pri Jezusu zaščitnika.« Te besede je leta 1974 zapisala blažena Mati Terezija (1910-1997), Nobelova nagrajenka za mir (1979), ki se je kot Albanka Agnes Gonxhe Bojaxhiu rodila pred sto leti v Skopju, postala redovnica in odšla v misijone v Indijo; ob odhodu jo je blagoslovil tedanji skopski škof, Slovenec Janez Gnidovec, ki je bil tudi njen učitelj. Najbrž ste zanj že slišali, zlasti katoličani, saj v Vatikanu že od leta 1977 poteka dolgotrajni postopek za njegovo beatifikacijo. Prvi »postulator« (zagovornik) v tem postopku pa je bil v Žireh rojeni duhovnik dr. Stanko Žakelj (1912-1989, stric novega žirovskega župana). Postopek so začeli Gnidovčevi redovni sobratje lazaristi, leta 1973, ko je bil njihov jugoslovanski predstojnik (»vizitator«) dr. Franc Rode. (Temu redu pripadata tudi sedanji ljubljanski nadškof dr. Anton Stres in misijonar Pedro Opeka). Žakelj je zbral 15 knjig dokumentov, napisal Gnidovčev življenjepis, podal zgodovino samega procesa in posebno razpravo o Gnidovčevi svetosti, ki pa je zaradi bolezni ni mogel dokončati. Za svoje delo je prejel pohvalo Kongregacije za zadeve svetnikov. Celjska Mohorjeva družba je nedavno izdala drobno Žakljevo knjižico z naslovom Škof Janez Gnidovec in podnaslovom Duhovna podoba častitljivega Božjega služabnika. Priložena je tudi redni zbirki CMD 2010, ki so jo naročniki pravkar prejeli.

Kdo je bil Janez Frančišek Gnidovec? Rodil se je 29. septembra 1873 v Velikem Lipovcu (občina Žužemberk), umrl 3. februarja 1939 v Ljubljani. Teologijo je študiral v Ljubljani, v duhovnika posvečen 1896. Doktoriral je 1903 na Dunaju, iz klasične filologije. Kot kaplan je služboval v Idriji in Vipavi, 1903-05 je bil suplent za latinščino na gimnaziji v Kranju (o tem obdobju žal ni ohranjenih nobenih posebnih pričevanj). Leta 1905 ga je škof Jeglič postavil za ravnatelja novoustanovljenega Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano; leta 1919 se je tej službi odpovedal (zaradi nesoglasij s kolegi, do katerih je hotel biti skoraj tako strog kot do sebe) in vstopil v Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega (CM: Congregatio Missionis, uradno ime lazaristov). V naslednjih petih letih je opravljal razne službe (med drugim spovednik v kaznilnici v Begunjah na Gorenjskem), 29. oktobra 1924 pa je bil imenovan za skopskega škofa (s sedežem v Prizrenu). Kot škof je dal sezidati 20 novih cerkva in kapel, sklical sedem škofijskih sinod, začel izdajati list Blagovest in vodil ljudske misijone. Že leta 1933 je resno zbolel, 10. januarja 1939 pa je težko bolan sam odpotoval v Ljubljano k sobratom lazaristom in kmalu umrl.

»Če naj Cerkev za koga začne postopek razglasitve za blaženega, mora pri ljudeh, ki so ga poznali, uživati sloves svetosti ali pa mora biti mučenec. Zakaj pride kdo pri ljudeh do takega slovesa, verjetno oni sami ne bi vedeli točno povedati. Svetništvo je nekaj, kar zajame celega človeka, močneje pa pride do izraza v nekaterih izrazitih krepostih. Ljudje navadno opazimo le te. Za nekatere svetnike je svetništvo značilna poteza od mladosti. Za druge se pojavi šele po daljši duhovni borbi. Pri škofu Janezu Gnidovcu (1873-1939) so tisti, ki so ga poznali, kmalu opazili nekatere značilnosti, ki so ga ločile od vrstnikov, čeprav to še niso bili znaki svetosti. Morda pa so vendarle bili znaki, da ga je Gospod že od 'materinega naročja' namenil za svojega izrednega služabnika. Tako je babica pri porodu doživela nekaj, česar ne prej ne pozneje ni: Janezek je prišel na svet z ročicama, ki sta bili sklenjeni kot k molitvi.« Tako postulator Žakelj, ki v nadaljevanju zapiše celo vrsto simptomov, ki skupaj tvorijo Gnidovčev svetniški sindrom. Eden od njih je, denimo, njegova ponižnost. »Zunanji izraz notranje ponižnosti – gotovo najzanesljivejši – je pripravljenost služiti; služiti vsem in vsakomur. Zato je gotovo prav značilno za Gnidovčevo ponižnost geslo, ki si ga je izbral kot škof: 'Vsem sem postal vse!' In res je postal služabnik vseh, da bi jih vsaj nekaj, čim več rešil. On ni bil škof, kot so jih bili verniki v skopski škofiji vajeni. Nekaterim domačinom se je zdela njegova ponižnost že kar neprimerna. Nekdo je na primer rekel: 'Škof je preveč ponižen! To ni prav. Ko ima tako vzvišeno službo, se mora visoko držati!' Tudi beograjski papeški nuncij Pellegrinetti je v tem smislu sodil o njem: 'Misijonar, apostol je, škof pa ne!' V čem pa se je razodevala njegova ponižnost? Mirno lahko rečemo, da v vsem njegovem življenju.«