Šepetalnica za veter (27)

4. poglavje

Trdno je stiskal veke, temo za svojimi očmi je klical na pomoč, da bi skupaj z njo poiskal zavetje vsaj v morečih sanjah, v katerih bi se obrazi njegovih sopotnikov, umazani od dolgega potovanja, mešali s podobami vojakov in njihovim kričanjem. In če že ne bo to pomagalo, lahko še vedno prešteva ovce, ne, tega raje ne, ovce so lahko namenjene žrtvovanju, mali beli jagenjčki, ki čakajo na zakol, to bo prvo, kar bo pomislil, če se bo v štetju lotil njih. Lahko si v spomin prikliče drevesa v sadovnjaku, namnoži jih brez števila, kot zvezd naj jih bo, ena, dve, petsto, tisoč, če bo treba, bo štel do milijon ali dva, samo da se zaziba v sen, ker jutri bodo že nemara prišli tja, kamor so namenjeni. Vlak jih vendar ne more v nedogled voziti po teh tirih, s postanki na občasnih postajah, kjer se končno izprazni do vrha napolnjena posoda iztrebkov, da zaudarja v vagonu huje kot v domači štali. Pa kaj nerga, moral bi si šteti v čast, da štirinajstleten potuje v vagonu z odraslimi moškimi, njegov videz vara, skriva otroka pod zagorelo kožo in čokatim trupom, pa ostrimi potezami, ki so jih zaznamovala prva leta vojne huje od nenehnega dela na kmetiji.

Mladi Peter Rajnik si ni želel na pot, nikoli na nobeno potovanje, še v mesto ga ni nikdar mikalo, njegovo vesolje se je končalo na vrhovih gora, se kitilo s planšarijo in kravami, trmoglavostjo zemlje in travniki, ki so vsako pomlad prebujali njegovo kri kot mlado rast. Takrat je legal na zemljo, uho je prislanjal k travnim bilkam, prisluškoval skrivnostnemu klitju enako kot bobnenju življenja v sebi. Oče bi ga označil za prismojenega, če ga ne bi njegova žena ustavila s pogledom, v katerem se je zrcalilo razumevanje za fantovo početje. Bodi vesel, da imaš takega sina, zna videti tisto, česar ti ne vidiš, in slišati, česar ti nikoli ne boš. Zasluti nevihto, še preden se na nebu prikažejo oblaki, s svojimi napovedmi toče nam je že rešil pridelek, povezan je s skrivnostnimi silami narave bolj, kot si ti lahko predstavljaš. Stari si nikoli ni kaj prida predstavljal, se je ob preblisku nakremžil Peter, ko se mu je med podobe dreves v sadovnjaku prikradel očetov obraz, prestrašen in oblit s krvjo, da se je moral odpovedati brezupnemu preštevanju in nazadnje nejevoljen odprl oči. Nekaj časa je trajalo, da je lahko razločneje prepoznal obrise teles, zatipal s pogledom po prostoru, da bi se prepričal, če je nekje v kotu tudi sosed, saj ga je res poznal le na videz, najbrž sta se kdaj prej srečala v cerkvi, a njegova prisotnost mu je vendarle dajala vsaj krhek občutek varnosti. Strah nas je nepoznanega, vednost nam daje moč, meni pa je vse razen Slivnikarjevega Franca uganka, je pomislil, še drugačna vožnja z vlakom, bi me plašila, kaj šele tale. Živilski vagoni so za živino, v te zaboje svojih krav Liske, Ajde in Pike nikoli ne bi spravil, mukale bi kot obsedene z zlodjem, njihova velika srca bi divje utripala, kot najbrž utripajo tudi zdaj, čeprav se ne vozijo skupaj z mano. Utripajo, ker pogrešajo moj jutranji pozdrav, trepljanje po vratu in spretno molžo, kot pogreša sam njihovo toploto, gorkejšo od teh tujih teles okoli njega, ki jih ne bi mogel ogreti niti peklenski ogenj. Strah jih je spremenil v ledene može, drugače si ne bi med sabo le šepetaje izmenjavali besed, valjali po ustni votlini ledene kocke kot da se spopadajo z grižljajem prevročega krompirja. (se nadaljuje)