Evropske direktive in ekološki imperativ

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 24. december 2010 / 06:00

V našem odnosu do okolja se prepletata dve dimenziji: moralna in pravna. Prva nas k drugačnemu in boljšemu ravnanju z okoljem poziva, druga ga ukazuje. Idealno bi bilo, ko bi se posamezniki in naše skupnosti v tem odnosu sami poboljšali; ker se ne, nas je treba tudi malo pokomandirati ...

V nekem članku, ki sem ga napisal pred »prelomnim« letom 2000, sem skušal prikazati, kako je v mileniju 1000-2000 oblastni in domnevno plemeniti človek postopoma in v nenadnih obratih, v evoluciji in revolucijah vse bolj izgubljal oblast nad drugimi ljudmi, to izgubo pa skušal nadomestiti z rastočim in neizprosnim izkoriščanjem okolja, v katerem je živel. Napisal sem, da je ravnal tako, kot mu je bilo naročeno na začetku, v Svetem pismu. »Ko je Bog ustvaril moškega in žensko, ju je blagoslovil in jima rekel: 'Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!' (1 Mz 1,28) Grešni človek se ni zmeraj ravnal po Božji besedi, navedeno pa je ubogal do zadnje črke: namnožil se je in napolnil zemljo, si jo podvrgel in ji gospodoval. Posebno učinkovito je to gospostvo postalo v drugi polovici drugega tisočletja, ko se je izpolnjevanje starega judovskega naročila oprlo na novo evropsko znanost in tehnologijo. Proti koncu tisočletja pa se je narava takemu načinu ravnanja z njo uprla in svoje nasprotovanje izkazala v ekološki krizi. Zdaj smo vsi na tem, da se moramo za hip ustaviti ali vsaj zmanjšati tempo podrejanja in gospodovanja in se vprašati, kako naprej. Tiste, ki o tem odločajo, in vse, ki tega ne vedo, kaže morda opozoriti, da je tudi iztočnica za spremenjeno ravnanje v Svetem pismu. Zapisano je namreč: 'Gospod Bog je vzel človeka in ga postavil v edenski vrt, da bi ga obdeloval in varoval.' (1 Mz 2,15) Ampak to je bilo, še preden je človek grešil, ko je bil še v raju. Ko je bil iz njega izgnan, se je moral ravnati po prvotnem naročilu; če je hotel preživeti, si je moral vse živo in neživo podrejati in mu gospodovati. Zdaj je čas, da ta odnos na novo premisli in potem tudi drugače zastavi, v duhu obdelovanja in varovanja. Obdelovati je več kot zgolj podrejati si, varovati nekaj drugega kot gospodovati. Hans Jonas, nemško-ameriški filozof judovskega rodu, je že pred desetletji opozoril, da bi moral naš odnos do okolja postati tudi predmet etične obravnave, kar doslej ni bil. V desetih zapovedih je opredeljen človekov odnos do Boga ter do drugih ljudi in do samega sebe. Okoli leta 2000 je že skrajni čas, da se etično ovrednoti tudi odnos zahodnega človeka do žive in nežive narave. Potrebna je enajsta zapoved, glagola, s katerima bi lahko bila ubesedena, sta znana. Z njo bi krščanska tretjina človeštva odločilno okrepila tisti del svetovne populacije, ki v teh rečeh že od nekdaj ravna bistveno drugače, od 'primitivnih' kultur do budizma.« (Sobotna priloga Dela, 31. decembra 1999)

V zadnjih letih prejšnjega tisočletja sem torej ugotovil, da moramo opraviti premik od načina delovanja in razmišljanja, ki ga označujeta glagola podvreči si in gospodovati, k načinu, ki ga nakazujeta glagola obdelovati in varovati. Kako naj se torej glasi enajsta zapoved? Mojzesovega okamnelega teksta, ki ga je napisal sam Jahve, ni mogoče revidirati, ne more ga spreminjati ta ali oni zemeljski pisar. Lahko pa ravnamo tako kot Kant in kategoričnemu dodamo še ekološki imperativ. Kant je »ukazal«: »Deluj tako, da načelo (maksima) tvojega delovanja lahko postane splošni zakon.« No, tu ni kaj dodati. Tudi v odnosu do okolja moramo delovati tako, da lahko načelo našega delovanja postane splošni zakon. Katero pa je to načelo? Če bi se izrazili v Mojzesovem žargonu, bi se morda glasilo: Obdeluj in varuj ta svet, da ti bo dobro na njem!

Na gornje premišljevanje sem se spomnil tudi po Glasovi preji z dr. Janezom Potočnikom, gorenjskim rojakom in evropskim komisarjem za okolje. Njegov pristop k tej problematiki je veliko bolj konkreten in učinkovit. On se ne muči s formulacijo enajste zapovedi, ki bi je tako ali tako nihče ne slišal in še manj spoštoval. On je evropski politkomisar za okolje in deluje tako, da izdaja direktive. Beseda »direktiva« je v pravnem redu EU ena ključnih. »Evropska direktiva določi cilje, ki jih morajo uresničiti države članice, način uresničevanja pa prepusti njim. Naslovnik direktive je država članica, več držav članic ali vse države članice. Nacionalni zakonodajalec mora s posebnim pravnim aktom prenesti direktivo v domače pravo in nacionalno zakonodajo uskladiti s cilji direktive, šele potem v njej zapisana načela veljajo za državljane. Direktiva določi datum, do katerega jo je treba prenesti v nacionalno pravo. Države članice lahko pri prenosu upoštevajo domače posebnosti, prenos v domačo zakonodajo pa morajo izvesti v določenem roku.« Če tega ne naredijo, sledijo sankcije.

Idealno bi bilo, če bi se ljudje in njihove skupnosti, od družinskih do državnih, sami ravnali po ponotranjenem ekološkem imperativu. A takih je malo, čeprav očitno iz dneva v dan več. Zato odnosa človeka do okolja ni mogoče izboljšati brez zavezujočih direktiv, oprtih na grožnjo s sankcijami. Takšno je stanje v EU, ki je v tem oziru dosegla razmeroma visoko raven, drugod po svetu je stanje največkrat slabše. Na svoji spletni strani je naš komisar zapisal: »Okolje je med najzahtevnejšimi izzivi današnjega časa, tudi zaradi obsežnosti problemov, ki jih postavlja pred nas. Narava in biotska raznovrstnost, voda, odpadki, gozdovi, kakovost zraka, hrup, če naštejemo le nekatere, so globalna vprašanja, ki zadevajo vse nas. V naslednjih desetletjih nas čaka predvsem ena naloga: okoljske politike bomo morali vključiti v vse svoje dejavnosti, sicer bodo želje po ekološkem gospodarstvu v Evropi ostale zgolj želje.« Odnos do okolja torej ni neka obstranska zadeva, ki jo lahko v svoji vsakdanji praksi upoštevamo ali pa ne. Z njim se srečujemo ves čas in povsod. Odnos do njega je zapovedan (imperativ), tistim, ki jih moralne zapovedi ne ganejo, pa pravno ukazan (direktive). Okolje, v katerem živimo, je tako resna zadeva, da je ne moremo več prepuščati naključjem.